1. razlog so naša previsoka pričakovanja. Ne razumemo, da otroci še nimajo nadzora nad čustvi in impulzi – da torej ne zmorejo ustaviti čustvenega izbruha ali nekega impulza, npr. udarca, oz. da se ne morejo ustaviti, da ne bi naredili nekaj, kar smo pravkar rekli, naj ne naredijo.

Otroci ta nadzor razvijejo šele z razvojem možganov, do takrat pa smo otrokov nadomestni prefrontalni korteks, to je del možganov, ki je odgovoren za izvršilne funkcije. Mi smo odgovorni, da otroka vodimo.

Pri pričakovanjih moramo upoštevati tudi to, da otroci ne živijo v času tako kot mi, njim čas ni pomemben, oni so v trenutku in so zatopljeni v nekaj, kar počnejo. Mi velikokrat pričakujemo, da zato, ker smo mi starši, da nas mora otrok slišat. Ampak oni so v drugem svetu, včasih nas dejansko ne slišijo, ali pa prikimajo in rečejo ja, potem pa ne naredijo, ker so preprosto pozabili.

Svoja pričakovanja moramo torej uskladiti z razvojem otroka in njegovim doživljanjem.

2. razlog so neizpolnjene potrebe
Pod vsakim težavnim vedenjem so neizpolnjene potrebe. Vedno obstaja razlog za neko vedenje, pa če je še tako težavno ali neprijetno. Ta razlog se navadno skriva v neizpolnjenih potrebah. Ko naslovimo to neizpolnjeno potrebo ali več potreb in se ne zatikamo v samo vedenje, bo vedenje samo od sebe prenehalo.

3. razlog – otrok mora sprostiti nakopičena čustva
V otroku se čez dan ali čez več dni, nabirajo mnoga čustva. Pogosto otrok ta čustva izrazi tam, kjer se počuti dovolj varno, da jih izrazi in to je navadno doma. Otroci lahko doživljajo mnoga čustva, nimajo pa še sposobnosti ta čustva izraziti na primeren način; ko se v njih nabere za polno posodo čustev, napetosti in stresa, otrok to izraža z neprimernim vedenjem, morda nagaja bratcu ali počne točno to, kar ve, da ne sme. To vedenje je za nas znak, da otrok potrebuje mejo, ob kateri lahko otrok sprosti vsa nakopičena čustva. Zato je pomembno, da mejo postavimo z empatijo.

4. razlog – zaradi neprimernih načinov discipliniranja, npr. grožnje, kričanje, uporaba posledic, pogojevanje in podobno, smo izgubili otrokovo zaupanje oz. otrok ni varno navezan na nas, zato nas ne upošteva, ne posluša in nam sledi.

V tem primeru moramo okrepiti varnost in povezanost v odnosu ter postaviti temelje za varen odnos. Ko se otrok počuti varnega in povezanega z odraslimi v svojem življenju, šele takrat odrasel pridobi zmožnost, da je otrokov kompas, ki vodi njegovo vedenje.

5. razlog – komunikacija
Kako z otroki govorimo – pogosto govorimo z otroki na način kot ne bi nikoli z odraslimi; če bi kdo z nami govoril tako, nam ne bi bilo všeč … Zakaj mislimo, da je drugače z otroki? Tudi za njih se občuti tako in s tem načinom dosežemo le to, da grejo v zaščitni način, v boj ali beg reakcijo, ali se odmaknejo in ignorirajo. Pomemben je naš ton glasu, način na katerega stvari povemo, kako smo slišati, prihajamo iz mesta zaupanja ali strahu, smo torej v svojem centru, ščitimo svojo vrednoto, prihajamo torej iz mesta ljubezni – zaščititi želim to vrednoto, ali prihajamo iz mesta nadzora.

Kadarkoli torej otrok ne posluša, nas ne upošteva in ne sodeluje, je potrebno nasloviti enega od opisanih razlogov.