Normalno in naravno je, da otrok občuti jezo in razočaranje, ko postavimo mejo. Otroku je dovoljeno imeti svoja čustva. Naša naloga je sprejeti ta čustva in mu držati ljubeč in varen prostor, da se premakne skozi njih. Bolj ko to počnemo, manj bodo otroka čustva preplavljala in manj bo izbruhov, saj otrok na tak način gradi sposobnost samoregulacije in samokontrole.

Če ne moremo prenašati otrokove jeze in žalosti – z drugimi besedami, ko otrokova reakcija na mejo ni sprejeta z empatijo – se uči da je en del njega nesprejemljiv, da je ob določenih vedenjih osramočen in še več, povsem sam. Kot pri vsakem nepriznanem čustvu, jeza in žalost ne izgineta kar tako, temveč ta čustva otrok potlači, zaradi česar imajo potencial, da se kasneje okrepijo, to pa, če traja dalj časa, ima negativne posledice kasneje v življenju.

Torej, postavimo mejo in se z empatijo odzovemo na to, da otroku meja ni všeč. Če lahko starši poskrbimo za empatično držanje prostora, medtem ko ne odstopamo od meje, ima otrok svobodo, da se meji upira, da joka, da je žalosten zaradi nje ter jo nazadnje sprejme in gre naprej.

Gre naprej – pomeni, da iz prvotne jeze preide v žalost in nazadnje lahko opusti prvotno pot in poišče drugo, bolj sprejemljivo pot, npr.: “Zdaj se ne morem več igrati z Jakobom. Videl ga bom spet jutri. Lahko pa se igram z avtomobilčki.”

Takšne stabilne meje, ki jih spremlja empatija, omogočajo našim otrokom, da izkusijo vse svoje reakcije, vso svojo paleto čustev in pridejo ven na drugi strani.

Nauči se, da ne more vedno biti po njegovo, vendar dobi nekaj boljšega: nekoga, ki ljubi in sprejema celotno paleto tega, kar je. Ta brezpogojni pozitivni odnos postane jedro njegove slike o sebi in notranjega zadovoljstva.