Temelj postavljanja mej je globoka in podporna povezanost z otrokom, ki otroku zagotavlja, da smo na njegovi strani.

Otrok meje in omejitve dojema kot kazen ali pa vsaj kot nadzor, razen če jih postavljamo z empatijo. Ko poskušamo otroka nadzirati, še posebej če ga kaznujemo, se odzove z jezo in odporom, tako kot vsi ljudje. Vsi ljudje se ali upremo, ali pa se umaknemo in zapremo, ko se počutimo nadzorovane.

Empatija je torej tista bistvena sestavina postavljanja mej. Otroci so bolj pripravljeni slediti našim navodilom, če smo empatični.

Postaviti mejo pomeni, da včasih preprečimo, da bi otrok nekaj storil. Kako naj torej vemo, ali postavljamo mejo, ali gre za posledico?

Na primer: otrok na igrišču meče pesek v druge otroke.

10x smo mu že rekli naj neha, on pa še zmeraj to počne. Razjezimo se, ga jezno pograbimo in odpeljemo z igrišča.

V tem primeru se otrok zatakne v krivico in v jezo na nas, s tem pa izgubimo priložnost za to, da bi se otrok iz situacije nekaj naučil. Če namesto tega razumemo, da je otrokovo vedenje samo vrh ledene gore in, da je vzrok za njegovo vedenje v njegovih čustvih ali neizpolnjenih potrebah, lahko k otroku pristopimo z empatijo.

Ko vidimo, da otrok našega opozorila glede metanja peska ne upošteva, pristopimo k njemu in mu preprečimo metanje peska, tako da preprosto ustavimo njegovo roko in, v kolikor otrok še zmeraj ne odneha, ga odpeljemo z igrišča, vendar ob tem razumemo, da ni zmogel bolje. Rečemo lahko: “Težko ti je bilo nehati metati pesek. Toda metanje peska je za druge neprijetno in lahko je nevarno, zato sva morala oditi. Mislim, da bi trenutno obema koristilo, če si privoščiva prigrizek, potem pa se skupaj zlekneva na kauč in prebereva kakšno knjigico. Jutri pa lahko spet poskusiva z igriščem.

Otrok bo tako še vedno razburjen, ker je moral oditi, vendar nas bo videl na svoji strani. Kljub meji bomo ostali z otrokom povezani. Še več, prevzeli bomo odgovornost, da prepoznamo, katere otrokove potrebe so bile v tej situaciji neizpolnjene in se potrudili, da jih izpolnimo.