Kako postaviti mejo, ko otrok udarja ali grize - odgovarjam na vprašanja

Play Video
Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!
Tokrat odgovarjam na vprašanje mamice, ki je napisala, da ji manjka idej, kako za določeno stvar postavit mejo.

Napisala je: 

“Šli smo na sprehod, sin ( 4 leta ) je šel s kolesom. Med sprehodom je želel tekmovati z očetom ampak mu je oče rekel, da ne, ker nima prave obutve, sin se je razburil, kolo vrgel po tleh, odstranil čelado in jo vrgel po tleh, stopil na njo itd početje sem preprečila, tako, da sem ga prijela in umaknila od kolesa in mu rekla, da razumem njegovo jezo in naj mi pove zakaj je jezen in mi je odgovoril, da želi tekmovati z očetom. 

 

Rekla sem mu, da oče nima prave obutve in lahko pade, se poškoduje, v zameno pa me je ugriznil. In potem sem razmišljala kaj naj, če mu rečem, da kolesa do konca tedna ne bo uporabljal ker se kolesa ne meta po tleh ali je to kazen ali posledica dejanja, kaj s tem dosežem. Potem glede ugriza kako lahko postavim mejo glede tepeža, grizenja itd bila sem popolnoma izgubljena in razmišljala kaj je slabše, da mu kolo skrijem do ponedeljka in reskiram napačen pristop ali totalno ignoriram dogajanje.”

Torej, sin je izrazil željo, ki se ni mogla uresničiti in se je razburil, počutil se je verjetno razočarano, jezno, žalostno. To je pokazal s svojim impulzivnim vedenjem – kolo je vrgel po tleh, odstranil čelado. Mamica je pristopila in ga odmaknila od kolesa ter mu rekla, da razume njegovo jezo. 

Do sem je bilo vse super. Vemo, zakaj je otrok jezen, zato bi se jaz izognila spraševanju, zakaj je jezen v tem trenutku, ko je otrok preplavljen s čustvi. Ta otrok je sicer povedal, zakaj je jezen, ampak marsikateri otrok v tem trenutku tega ne bi zmogel. In niti ni potrebno, ker vemo, zakaj je jezen.

Nato pa je šla mamica v razlago, zakaj njegova želja ne more biti uresničena. In otrok jo je ugriznil. 

Ok, poglejmo kaj je šlo tukaj narobe. Otrok je jezen, razočaran. Kar potrebuje od nas v tem trenutku je, biti slišan. On mora čez svojo jezo in nas potrebuje, da smo ob njem, z njim, v njegovih čustvih. Potrebuje empatijo. Potrebuje, da se uglasimo z njegovo izkušnjo. Da smo prisotni. In ne da samo brzimo naprej. Potrebuje čas, da sprocesira svoja čustva. Potrebuje koregulacijo. 

Vse to je bilo v tej situaciji spregledano. Kar bi lahko naredila drugače. Po tem, ko je mamica otroku rekla, razumem, da si jezen, bi lahko naredila premor. Otrok bi morda rekel: Ja, hočem tekmovati z atijem! In tukaj se odzovemo z empatijo: Ja, z atijem si hotel tekmovati. Težko ti je. Lahko si jezen in razočaran. Premor. Vem, res si si želel tekmovati z atijem. Ima smisel, da si zdaj jezen.

Veliko možnosti je, da otrok v tem primeru ne bi ugriznil, ker bi se počutil slišanega in razumljenega. Ker bi bila njegova čustva sprejeta in nekdo bi bil ob njem, da bi lažje šel čez ta val čustev in se pomiril. Še vedno je možno, da bi ravnal impulzivno ter udaril, ali ugriznil. Mi poznamo svojega otroka in naša naloga je, da to predvidevamo, če je to nekaj, kar se dogaja in to preprečimo. Mi smo vodje in otrok od nas potrebuje to vodstvo, da mi ravnamo tako, da preprečimo, da naredi stvari, ki so škodljive. Ker razumemo, da otrokovi možgani še niso razviti in, da še nima povsem razvite kontrole nad svojimi impulzi.

Torej, otrok bi bil slišan in sprejet z empatijo, čustvo bi šlo mimo in otrok bi se pomiril. Sedaj bi bil čas za razlago, če bi bila ta sploh potrebna, kajti ta otrok je razloge verjetno že razumel.

Zadnji del tega vprašanja, torej, ali naj mu rečem, da kolesa do konca tedna ne bo uporabljal, je v tem primeru odveč. To je kazen in povzroči le to, da se otrok slabo počuti, odnos in zaupanje med vama pa se krha. Kazen ne bo pomagala, da otrok razvije kontrolo nad svojimi impulzi! Lahko pa se z otrokom pogovorimo, kasneje ta dan, ko smo z njim povezani, da razumemo, da si ni mogel pomagati in je v tisti jezi vrgel kolo po tleh in, da to ni ok in, kako bi še lahko izrazil svojo jezo na drugačen način v tistem trenutku ali drugič v podobni situaciji. In mu dajmo nekaj predlogov (npr. lahko cepetaš, renčiš in podobno).

In še, kako postaviti mejo glede tepeža in udarjanja – kot sem že prej povedala, preprečimo, ustavimo otroka in mu ponudimo nek drug način izražanja svojega čustva. Razumimo, da čustvo mora iti ven in mi smo tu, da mu pomagamo in ga naučimo primernih načinov izražanja čustev in ne, da ga učimo, da je potrebno čustva potlačiti.

Kar bi še omenila je, da je zelo dobro pogledati vase in se vprašati, zakaj želim otrok izvleči iz njegovih neprijetnih čustev (to pogosto želimo, zato pristopimo z razlaganjem, v želji, da bi otrokova čustva kar izginila in bi preprosto razumel). Nas je strah otrokovih močnih čustev, si ne zaupamo, da bomo zmogli to shendlati, nam je nerodno zaradi drugih okrog nas, kaj si bodo mislili in tako naprej. Zavedati se moramo, da je to naše, naša zgodba in nima nobene veze z resničnostjo trenutka in otroka pred nami. Če želimo biti prisotni za otroka, se moramo teh svojih zgodb zavedati in jih začeti spuščati.

BREZPLAČNI E - PRIPROČNIK

7 napačnih odzivov, ki škodijo razvoju otroka

7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.

Morda te zanima tudi:

Deli z drugimi:
Facebook
Twitter
Pinterest