Zakaj so kaznovanje in posledice neprimerne za učenje otroka?

Kazni in posledice so nekaj, kar naredimo, in ob čemer se otrok počuti slabo, da bi ga naučili neke lekcije. Žal je mnogo ljudi še zmeraj prepričanih, da je potrebno, da se otrok počuti slabo, da se lahko nekaj nauči. Vendar to ni res. Vsi, tudi otroci, se učimo takrat, ko se počutimo dobro.

Izjema tukaj so naravne posledice – to so tiste posledice, ki se zgodijo brez kakršnegakoli našega vmešavanja. Npr., otrok gre ven brez jakne in ga zebe.

Podelila bom 4 razloge, zakaj kaznovanje in posledice niso primerni načini discipliniranja oz. učenja otroka:

1. Kaznovanje ne deluje; gre za vedenjski pristop – lahko sicer pomaga spremeniti vedenje, vendar ne pomaga ponotranjiti neke vrednote oz. primernega vedenja; gre za zunanjo kontrolo vedenja; ko tega ni, ni notranje kontrole, ne bo se razvila samo-kontrole in otrok ne bo ločil med prav in narobe.

2. Kaznovanje vedno ustvari kratek stik v odnosu. Most med otrokom in nami se ob vsakem kaznovanju malenkost zruši; otrok izgublja zaupanje v nas; in bistvo je, da otroka nočemo na vsak način kontrolirati, pač pa hočemo vplivati nanj; kako pa vplivamo na otroka? Preko odnosa in povezanosti ter varne navezanosti. Odnos je v bistvu edini vpliv ki ga imamo. Najstnika namreč ne bomo več mogli kontrolirati.

3. Kaznovanje ne naslavlja vzroka vedenja. Dokler ne vemo kaj je vzrok otrokovega početja, ne moremo ustaviti vedenja. Lahko ustavimo simptome tega vedenja (torej kako se to izraža navzven), ne moremo pa ustaviti vedenja samega. Vedenje se bo pokazalo ponovno ali kasneje ali na nekem drugem področju.

4. Kaznovanje oz. posledice povzročijo, da mora otrok potlačiti svoja čustva; to pa predstavlja veliko izgubo v otrokov telesni proračun. Ko mora otrok svoja čustva potlačiti, da bi bil sprejet, se odreče enemu delu sebe, da bi bil sprejemljiv za okolico. Uči so, da njegova čustva niso v redu, posledično on ni v redu takšen kot je. Del sebe mora potlačiti, da bi ostal z nami povezan. In otrok bo vedno izbral povezanost pred sabo, ker je od nas odvisen. Odvisen je od povezanosti z nami. Ko se majhni otroci počutijo zapuščene, neslišane in ne-videne, postanejo tesnobni. S temi metodami lahko začasno ustavimo otrokov bes, vendar tvegamo, da bomo ustvarili v otroku globoko negotovost.

Namesto kaznovanja in posledic je naša naloga, da postavljamo meje. Skozi postavljanje mej utrjujemo otrokov občutek varnosti, otrok pa gradi svojo zmožnost za samoregulacijo. Več o mejah pa v naslednjem kratkem nasvetu.