Postavi meje, ki jih otrok upošteva

Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!

Spoznaj kako postaviti empatično mejo in katera sestavina zagotavlja, da nas otrok želi upoštevati in nam slediti

Če želimo, da nam otrok sledi in, da sodeluje, moramo najprej poskrbeti za temelje. Ti temelji so:
1. varna navezanost
2. izpolnjene otrokove fiziološke, čustvene, psihološke potrebe
3. čustveno zdravo okolje, kar pomeni okolje, kjer je dovoljeno izražati vsa čustva in sta starša zgled zdravega izražanja čustev ter zmoreta držati otroku prostor za njegova čustva
Če ti temelji niso postavljeni, otroka nobena sila ne more prisiliti, da se »vede na želen način«., ali da nam sledi.
Ko pa imamo te temelje postavljene, je ključna sestavina otrokovega sodelovanja POVEZANOST. Da bi otrok sprejel našo mejo oz. nam sledil, se mora odpovedati temu, kar si želi, zaradi nečesa, kar si želi bolj. In otrok si bolj kot karkoli želi povezan odnos z nami.
Povezanost je edini vpliv, ki ga imamo na otroka. Če ga skušamo prisiliti, se bo boril z vsem, kar ima. Otrok mora čutiti, da smo na njegovi strani, tudi ko mu postavimo mejo. Če nismo, ustvarjamo pogoje za boj za premoč.
Ko postavljamo meje, pa moramo pogledati tudi globlje, katere potrebe se še skrivajo pod otrokovimi željami – to so globlje potreb po avtonomiji, igri, prispevanju itn. Začnemo vedno z jasno mejo, dodamo svoje razumevanje in nato poiščimo dogovor in sodelovanje z izpolnjevanjem otrokove globlje potrebe.
Kako to storimo? Ko npr. želimo, da otrok nekaj naredi, vedno začnemo tako, da najprej preverimo pri sebi, v kakšnem stanju smo. Če imamo v svojem glasu občutek tesnobe, strahu ali jeze, se bo otrok na to odzval, ne glede na besede, ki jih bomo uporabili.
Prvi korak je torej samoregulacija. Nato se z otrokom povežemo. Vzpostavimo očesni stik, ali na drug način pridobimo otrokovo pozornost (npr. z dotikom) in se čustveno “pridružimo” otroku: “Vau! Ali to gradiš vesoljsko ladjo?”
Nato priznajmo otrokovo doživljanje: “S tem se resnično zabavaš, a ne!”
Na koncu povejmo, kaj želimo od otroka: “Skoraj je že čas za umivanje zob in pižamo. Še 5 minut se lahko igraš.”
Naj bo naš ton glasu lahkoten in spoštljiv. Če se otrok počuti povezanega in smo mi umirjeni, bo otrok morda zlahka sodeloval. Pričakujmo pa, da bo otrok preizkusil našo mejo. Olajšajmo mu prehod tako, da zadovoljimo njegove globlje potrebe, npr.:
• Potreba po avtonomiji (ponudimo izbiro): “Še malo pa bo čas za spanje. Lahko si greš umiti zobe zdaj ali čez pet minut. Sam se odloči.”
• Potreba po igrivosti – lahko npr. uporabimo robotski glas, lahko tekmujemo, kdo bo prej v kopalnici, lahko smo poskočni zajčki, ali plazeče kače.
• Potreba po prispevanju: “Potrebujem tvojo pomoč! Vidim fanta, ki se ni skopal, in uro, ki hitro tiktaka. Potrebujem čistega fanta, ki je pripravljen nadaljevati z najino zgodbico. Greva!”
To je le nekaj primerov globljih potreb, seveda je možno, da bomo morali izpolniti kakšno drugo otrokovo potrebo.
Prav tako ne pozabimo, da bomo morali pri majhnih otrocih pogosto posredovati fizično. Ne pričakujmo, da bo otrok upošteval naše besede. Lahko ga npr. povabimo v štuporamo z besedami: “To je vesoljska ladja, ki te bo sedaj odpeljala v kopalnico.”
Včasih ne bo nič od tega delovalo. Takrat je najverjetneje, da ima otrok nakopičena čustva, ki jih mora sprostiti. Potrebuje torej našo empatično mejo na eni strani ter našo ljubečo prisotnost na drugi strani. Otroka ne tolažimo, ne pomirjamo, ne preusmerjamo, pač pa sprejmimo njegova čustva in mu omogočimo, da jih ob naši stabilni prisotnosti, odloži.

BREZPLAČNI E - PRIPROČNIK

7 napačnih odzivov, ki škodijo razvoju otroka

7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.

Morda te zanima tudi:

Deli z drugimi:
Facebook
Twitter
Pinterest