Mamica sprašuje: Kako doseči, da se otrok drži postavljene meje. Ko se pogovoriva, vse razume in se strinja, čez nekaj časa pa ponovno naredi to, kar ni dovoljeno. Starost otrok je 4 leta.

Seveda na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, toda ena od stvari, ki jo želim tukaj poudariti je, da so meje pri majhnih otrocih fizične in ne besedne. Kaj to pomeni – to pomeni, da stopimo k otroku – preprečimo neko početje, postavimo fizično mejo, nastavimo roke, ustavimo neko vedenje. Na kratko, stopimo k otroku in poskrbimo oz. otroka podpremo, da upošteva našo mejo. Čeprav toliko stari otroci že razumejo naše besede in navodila, ne moremo pričakovati, da bodo delali po naših pričakovanjih in upoštevali naše besede. Ko pride nek impulz, otrok reagira, ker je impulz hitrejši kot otrokovi razmišljujoči možgani.

Mi smo tisti, ki smo odgovorni, da otrok izpolni naša pričakovanja, da ga podpremo, da zmore upoštevati našo mejo. Če vidimo, da se ne more zadržati, stopimo do njega in ga ustavimo, preprečimo. To, da mi pričakujemo, da bo otrok upošteval naše besede, to je naša težava. Razumeti moramo, da otrok še ne zmore, vsaj večinoma. Impulz je hitrejši. Otrok, ki ne zmore, potrebuje pomoč in podporo. Razumevanje in našo fizično in čustveno podporo ob postavljeni meji.

Kaj to v praksi pomeni? Če smo otroku že 3x rekli naj nečesa ne počne, on pa še zmeraj to počne, stopimo k otroku, se z njim povežimo, da pridobimo otrokovo pozornost in nato izrazimo mejo oz. otroka fizično ustavimo.

Otrok ki noče sodelovati, je otrok pri katerem se nekaj dogaja v njegovi notranjosti in to izraža preko vedenja. Pogosto je to, kar otroku takrat manjka, povezanost. Zato se vedno, še preden zahtevamo, dajemo navodila in postavljamo meje, povežimo z otrokom, razen seveda v primerih, ko gre za varnost. Skušajmo razumeti, kaj se skriva pod otrokovim vedenjem, lahko je preprosto to, da mu je to početje zabavno, lahko pa je lačen ali utrujen ali ima neko drugo neizpolnjeno potrebo. Na primer, da mu je to početje zabavno. V tej situaciji lahko rečemo nekaj v smislu: Vidim, da ti je zabavno skakati po kavču, a ne.

Šele nato postavimo mejo: In nočem, da skačeš po kavču. Skačeš lahko zunaj, lahko pa se greva lovit.

Če otrok ne preneha, ga ustavimo. To je fizična meja.

Če začne otrok ob tem jokati, izrazimo empatijo in mu držimo prostor za njegova čustva. To je čustvena podpora.

Razumemo torej, da je naša odgovornost, da poskrbimo, da otrok upošteva naša pravila.

Pri majhnih otrocih moramo upoštevati dvoje – eno je proaktivnost, drugo je, da so meje fizične.

Torej, pričakujemo in predvidevamo neko vedenje in smo proaktivni.
In drugič, pridimo zraven in poskrbimo, da bo naše pričakovanje ali pravilo izpolnjeno.