Ko gremo čez cesto, je naša naloga, da držimo otroka za roko. V tem primeru ni pomembno, ali otrok noče nas držati za roko. Otrok preizkuša, kje so meje, kaj sploh so naše meje, kaj je tisto od česar ne bomo odstopali.
Ne čakajmo torej, da nas bo otrok želel prijeti za roko, kajti otrok nas v tej situaciji potrebuje, da smo stabilni, da vemo kaj je prav zanj, da zagotovimo njegovo varnost. Večina otrok bo šla kdaj skozi faze, ko bodo potrebovali nas, da se odločimo, kaj je prav in za čem stojimo.
Če otrok vpije, ko ga primemo za roko, če se želi iztrgati, je naša naloga, da ostanemo umirjeni in se počutimo dobro in sigurno v svoji vlogi vodje. Naša naloga je, da se počutimo udobno, ko otrok izraža svojo frustracijo, ko izraža, da mu je težko, ker to so samo čustva, ki jih otrok mora podeliti z nami in se ob tem počutiti varno. Varno v smislu, da jaz kot starš nisem preplavljena zaradi teh otrokovih čustev, da me ne vržejo s tira, da lahko otroku držim prostor za njih, da sem res ok z njimi.
Ker otrok s temi čustvi morda izraža kak svoj strah, morda strah ker do sedaj še nismo stopili v vlogo vodje v svoji družini in je imel otrok toliko preveč moči in kontrole nad vsem, morda strah pred kakšno spremembo, ki se je, ali pa se še bo, zgodila, ali pa morda stisko, ker cel dan ni bil z nami ali karkoli. Tako nam zdaj kaže to bolečino, ta del sebe, ki mu je težko. In to je vse v redu.
7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.
tamara@www.odsev.si; GSM: +386 40 840 227
Celestrina 7d; 2229Malečnik
Spletni tečaj
Posebna ponudba + darilo do 20. julija!