Prvi mit: otrok ima težavna vedenja zato, ker je na nek način za to nagrajen. Ker ga ne kaznujemo, ko ima neka t.i. težavna vedenja.

Drugi mit: otrok vpije in meče stvari, ker na tak način doseže to, kar hoče.

Tretji mit: otrok se vede težavno samo zato, ker točno ve, da me to spravlja ob živce.

Smo družba, ki temelji na sistemu nagrad in posledic. To je tako močno zapisano v nas, da včasih ne zmoremo pogledati ven iz te paradigme in nekje globoko v nas, nas pravzaprav vodijo zgornji trije miti.

Ko spremenimo pogled in zmoremo videti težavna vedenja, predvsem tista najbolj težavna, kot so brcanje, udarjanje, grizenje, vpitje, ko otrok pobegne stran in podobno – ko razumemo, da so ta vedenja odzivi na stres, kar pomeni, da otrokov sistem zaznava grožnjo bodisi v svojem notranjem okolju, v zunanjem okolju, ali v odnosu z drugimi, lahko razumemo, da ta vedenja niso nekaj, kar je potrebno kaznovati, ali ignorirati, kajti na te načine bomo otroka poslali le še globlje v stres. Naša naloga pa je, da poskrbimo za varnost vseh in imamo jasne meje, a hkrati razumemo, da otrok v stresu prav tako in predvsem potrebuje sočutje in potrebuje, da mi ostanemo mirni in pogruntamo, kako mu lahko pomagamo.