Kot verjetno veš, so možgani razdeljeni na desno in levo možgansko polovico, ki med seboj komunicirata. Leva možganska polovica je kot odvetnik – tukaj je logika in jezik, organiziranje podrobnosti, razlaga. Ni čustvena, ampak je racionalna.

Desna možganska polovica pa je tista, kjer je doma kreativnost, empatija, razumevanje telesa.

Obe možganski polovici naj bi delovali skupaj v enakomernih deležih, vendar ima večina od nas, govorim za odrasle, močnejšo levo možgansko polovico kot desno.

Otroci imajo po drugi strani močnejšo desno možgansko polovico. To pomeni, da so doma bolj v čustvih, kreativnosti in imajo dobro povezanost s svojim telesom.

Ko otrok izkuša močna čustva, ko je npr. anksiozen, prestrašen, jezen, razočaran, frustriran – je v desni možganski polovici, ki je čustvena. Odrasli se takrat na otroka pogosto odzovemo z razlaganjem in postavljanjem vprašanj, npr.: “Zakaj si prestrašen, Česa se bojiš, Kaj te muči, saj včeraj pa si šel brez problema…” in podobno.

Kar se zgodi ob tem je to, da se otrokova anksioznost oz. strah še poveča in ustvarja v otroku veliko frustracije, saj pravzaprav govorimo napačen jezik z otrokom.

Če želimo, da nas otrok sliši in razume, moramo ustvariti povezanost preko desne možganske polovice. To pomeni, da se moramo uglasiti z otrokovim čustvenim stanjem in priznati njegova čustva ter opisati, kaj se dogaja v njegovem telesu.

Z otrokom se povežemo preko desne možganske polovice tako, da najprej poskrbimo, da smo mi ok z otrokovimi čustvi – preverimo torej, ali smo sami napeti ali tesnobni, se vzbujajo kakšna naša čustva, smo nemirni, imamo v tem trenutku kakršnekoli sodbe o otroku in podobno.

Nato se otroku fizično približamo, če je otroku to varno, morda se ga dotaknemo, če otrok to dovoli oz. potrebuje (nekateri otroci ne marajo dotika; poznati moramo torej svojega otroka, kaj takrat potrebuje), zmehčamo izraz na obrazu, poskrbimo, da je naš ton glasu nizek in ne preglasen ter izrečemo besede kot npr.: To je res težko zate. Vidim, kako zelo si prestrašen.

Opišemo torej, kaj vidimo. Desni možgani opisujejo, levi razlagajo. Želimo torej opisati, kaj se otroku dogaja, npr.: “Vidim, da dihaš zelo hitro. Vidim, da ti srček bije glasno in hitro. Vidim, da bi se najraje skril.”

Ne želimo razlagati ali spraševati zakaj se otrok počuti kot se počuti. Pogosto otroci niti sami ne vedo, kaj se jim dogaja. Zato s temi vprašanji ustvarimo le še več frustracije in strahu, ker se ne razumejo in nam ne morejo dati odgovora.