Ko otroku nekaj naročiš, pa te ne sliši, je to frustrirajoče. Ko postaviš mejo in je otrok ne upošteva, te to zlahka znervira.

Naj ti predstavim učinkovito veščino, s pomočjo katere te bo otrok slišal in upošteval.

Ta veščina je EMPATIJA. Zakaj empatija?

Ker je pomembno, da otrok dobi sporočilo, da razumemo in sprejemamo njegova čustva, še PREDEN rečemo ali naredimo karkoli drugega.

Empatija pomeni zmožnost, da se vživimo v drugega, da čutimo in razumemo kako se počuti in da to razumevanje tudi izrazimo. Naša empatija pomaga otroku, da se počuti razumljenega in manj osamljenega v svojem doživljanju, ne glede na to, ali čuti razdraženost na nadležnega mlajšega brata ali jezo, ker mu ne dovolimo, da ostane dlje pokonci. Ta občutek razumljenosti otroku pomaga, da lažje sprejme našo mejo.

Dajanje in prejemanje empatije spreminja kemijo telesa pri obeh, s spodbujanjem sproščanja nevrotransmiterja oksitocina, ki zmanjšuje stres in ustvarja občutek povezanosti in dobrega počutja. Raziskave tudi kažejo, da ko imajo otroci izkušnjo sprejemanja empatije od drugih, jim to pomaga, da sami razvijejo empatijo. Preprosto povedano, če si želiš, da je otrok empatičen do drugih, moraš biti najprej ti empatična do njega.

Čeprav svojo empatijo pogosto izražamo z besedami, je empatija le delno sporočeno s tem, kar rečemo. Gre za čustveno resonanco, ki se prenaša med živčnima sistemoma dveh ljudi, v veliki meri preko tona glasu, izraza obraza in govorice telesa.

Kako torej uporabiti empatijo in otroka čustveno podpreti:
1. Najprej se uglasimo s seboj, opazimo kaj se dogaja za nas in naredimo, kar potrebujemo, da pridemo v sedanji trenutek. Če smo v nekem čustvenem stanju, je veliko težje prebrati čustva nekoga drugega in sporočiti svoje razumevanje.

2. Nato se uglasimo z otrokom. Bodimo pozorni na “čustva”, ki jih izraža z besedami kot tudi skozi govorico telesa.

3. Izrazimo svoje razumevanje. Potrudimo se, da opišemo otrokovo perspektivo in tudi njegova čustva.

Namesto, da torej rečemo: “Kolikokrat ti moram še povedati, da je čas za spanje? TAKOJ v posteljo!”
Poskusimo tako: “Tako težko je iti v posteljo, ko se igraš nekaj zabavnega!”

Ali: “Sliši se, da se počutiš precej jezno na svojega brata. Ni ti všeč, kako te nenehno moti, ko se trudiš koncentrirati.”

Opazimo, da:
– ne rabimo se z otrokom strinjati, da izrazimo razumevanje tega, kako se počuti
– empatija ne pomeni, da si bomo premislili glede neke neke meje

Empatija odpre vrata otroku, da sliši, kaj bo sledilo, namesto da se zateče v obrambo. Zdaj se lahko premaknemo naprej na iskanje rešitev in pogovor.