Danes želim na kratko nasloviti, kako ravnati, ko je otrok v nereguliranem stanju, torej, ko ima t.i. izpad trme oz. doživlja neka močna čustva in zakaj je to pomembno.

Prva stvar, ki jo moramo nujno razumeti je, da otrok v takšnem stanju ni dojemljiv za naše besede/učenje oz. poskuse discipliniranja. Razlaganje in prijazno prigovarjanje torej ne delujeta.

Najprej mora priti nazaj v umirjenost, pot do tja pa vodi skozi čustveno varnost.

Kaj to pomeni – to pomeni, da sprejmemo otrokovo trenutno realnost in mu na neverbalen način sporočamo, da so njegova čustva ok in, da se jih ne rabi bati.

Pogosto pa se odrasli sami bojimo teh močnih čustev in tako želimo “popraviti” otrokova čustva (npr. ustaviti jok ali vpitje), pomiriti otroka in samo na nek način že ustaviti to neprijetno dogajanje.

Otroka začnemo npr. prepričevati, da ne rabi biti jezen ali žalosten ali razočaran. Skušamo mu razložiti, da nima razloga, da bi se počutil tako kot se počuti.

Vendar s tem zanikamo otrokovo realnost.

Čeprav so naši nameni dobri, se moramo zavedati, kaj se zgodi, ko svoja čustva potlačimo vase. Najbrž smo že vsi doživeli, kako je, ko smo slabe volje, ali nas nekaj skrbi, morda smo žalostni, pa nas prijateljica ali partner tolaži, nam reče: “Saj ni nič takšnega. Ne se sekirat.”, ali začne govoriti o sebi in svojih problemih, ali pa nas hoče na vsak način spraviti v dobro voljo.

Počutimo se neslišane in nevidene, morda nepriznane in nepomembne.
Tudi naši otroci se počutijo tako, ko jih skušamo izvleči iz čustev oz. jim na nek način ne dovolimo njihove izkušnje.

Čeprav je težko, je torej ključno, da otrokom pustimo, da v celoti sprostijo nakopičena čustva.

Temu procesu pogosto rečemo “DRŽATI PROSTOR” za otrokova čustva.

Kaj to točno pomeni?
Na kratko, to pomeni, da – ne samo “dovolimo” čustva, pač pa iskreno sprejmemo otrokovo izražanje čustva brez obsojanja, dokler se proces naravno ne zaključi.
To je pomemben del procesa, ki mu rečemo koregulacija.

Najpomembneje je, da ostanemo z otrokom povezani. Otrok potrebuje odraslo osebo, ki ne deluje iz svojih ranjenih delov, pač pa zmore ostati v sedanjem trenutku in je zmožna otroka ko-regulirati. Brez te odrasle osebe, se otrok v tem velikem svetu ne počuti varnega. Počuti se samega s svojo stisko. Tega pa si ne želimo.