Ko je otrokov prvi odgovor najpogosteje Ne, Nočem in/ali Ne bom, je možno:

– da gre za otrokov značaj, da gre torej za vztrajnega otroka ali otroka z močno voljo,

– lahko gre za razvojno fazo, npr. razvojno fazo »ne«,

– lahko je težava v okolju, kjer je morda preveč kontrole nad otrokom, torej ima otrok premalo avtonomije oz. ni dovolj topline in povezanosti

– v določenih primerih pa lahko gre tudi za kakšne razvojne posebnosti.

To upiranje in kljubovanje lahko vodi v številne izbruhe, agresivno vedenje in stalne boje za premoč.

Kaj lahko naredimo?

Tukaj je nekaj osnovnih korakov, ki jih je potrebno upoštevati, preden naredimo karkoli drugega.

1. Povezanost pred popravljanjem

Preden karkoli zahtevaš oz. želiš od otroka, se z otrokom poveži. Uporabi empatijo, da izraziš razumevanje otrokovih čustev; nato šele izraziš svojo prošnjo oz. kaj želiš od otroka.

2. Uporabi opolnomočeno komukomunikacijo

Besede imajo moč, zato premišljeno izberi besede, da ne sprožiš dodatnega upora. Ukazovanje in mehanično dajanje navodil navadno ne deluje. Če otroku omogočiš možnost izbire, mu daš občutek kontrole.

3. Pričakuj (in sprejmi), da bo sprva upor

Bodi pripravljen/a in pričakuj, da bo prvi odgovor verjetno »ne«. Ne vzemi tega ne osebno. Otrok ni proti tebi. Ne dovoli, da situacija eskalira. Ostani mirna in potrpežljiv/a. Ne odstopaj od svoje prošnje oz. meje. Fizično prepreči, da otrok pobegne proč. Če je le možno, uporabi igrivost.

4. Bodi radovedna/en

Skušaj razumeti otrokovo stališče. Kaj se dogaja zanj. Ne sprašuj otroka, zakaj nečesa noče, ali hoče narediti. Opiši, kar vidiš. Npr.: Slišim, da nočeš oditi. Kaj se dogaja?

5. Drži otroku prostor za njegova čustva

Če pride do izbruha, do joka ali jeze, je pomembno, da otroku držiš prostor za ta čustva. Si torej z otrokom v njegovih močnih čustvih, brez, da bi skušal/a popravljati, preprečiti ali preusmerjati otroka. Zapomni si, da mora otrok odložiti svojo čustveno prtljago, ki se je nabrala skozi dan ali več dni.

6. Zrcaljenje namesto pohvale

Ko otrok sodeluje, ko ti sledi, uporabi nevtralno pohvalo, npr.: Opazila sem, da si se že oblekel v pižamo. Sedaj imama več časa za pravljice. Če smo preveč navdušeni in otroka pretirano hvalimo, lahko dosežemo ravno nasprotni učinek.

Poskusi s temi koraki in se zavedaj, da se stvari ne bodo spremenile čez noč, toda če jih boš redno uporabljala, boš začela opažati spremembe.

Cilj je, da vsakodnevne boje za premoč spremeniš v trenutke povezovanja in razumevanja. Ni potrebno, da si popoln starš. Biti moraš le starš, ki ga tvoj otrok potrebuje.