Recimo, da te otrok ne sliši, ko mu rečeš naj ugasne televizijo; ali naj se preobleče v pižamo. 2x ali 3x mu rečeš res prijazno in iz različnih razlogov si nevidna/neviden, otrok te ne vidi in ne sliši; in včasih je lahko to za nekatere izmed nas velik triger.

Zakaj? Zakaj neki je to tak triger? Gre za precej normalno otroško vedenje, mnogi otroci ignorirajo svoje starše, ko je potrebno prenehati z nečim zabavnim in začeti početi nekaj nezabavnega. Ampak za mnoge od nas, se zgodi, da v teh situacijah reagiramo. Postanemo strogi, začnemo povzdigovati glas, morda vpijemo, grozimo, pogojujemo, napovemo posledice in podobno. In lahko si rečemo, to je zato, ker me otrok ignorira, ker me ne posluša…

Vsekakor je nekaj resnice je tudi v tem, hkrati pa je gre za klic enega dela znotraj nas, ki želi biti viden, slišan, priznan in zaceljen.

Poglejmo to nekoliko podrobneje. Vabim te, da se vprašaš:
Kaj zame poslušati pomeni? Pogosto bomo ugotovili, da je to: Moj otrok ne uboga. Moj otrok ne naredi tega, kar mu rečem, naj naredi.

Ko tvoj otrok ne naredi stvari, ki mu jih rečeš naj jih naredi, kako je to zate? Kako se ob tem počutiš?

Počutim se jezno. V redu, počutiš se jezno. Ko čutiš jezo, če bi ta jeza imela glas, kaj bi ti rekla?

Sprašujem se, če ti jeza govori, da nisi vredna, da se te sliši. Ti jeza morda govori, da nisi pomembna?

Počutim se, kot da nisem pomembna; nisem slišana; nikogar ne zanima, kaj jaz rečem, moje mnenje ni pomembno.

Kaj je potreba pod tem prepričanjem? Potreba, da zavzamem prostor in sem videna. Potreba, da sem slišana. Imam notranjo potrebo, da sem vidna.

Na zunaj se torej to kaže kot naša želja po otrokovi ubogljivosti, vendar v resnici ne gre za to, gre za to, kaj je še ostalo znotraj mene nezaceljenega in to prinašam v odnos z otrokom in vidim otroka skozi ta filter. V resnici ne vidim dejanskega otroka. V resnici sploh ne gre za otrokovo neposlušnost.

Ko delujemo iz teh nezaceljenih delov sebe, ne moremo biti zares prisotni za svojega otroka. Ne moremo se resnično povezati s svojim otrokom v sedanjosti.

Ne moremo otroku resnično držati prostora za njegova čustva, dokler se nekje spodaj oglašajo naše zgodbe.

Na kratko, ne moremo izpolnjevati otrokovih temeljnih potreb in gojiti varne navezanosti, kar pa pomeni, da otrok ne more zares cveteti in razvijati svojih potencialov.

Če nam torej uspe, se ustaviti v trenutku trigerja in opaziti svoja čustva, svojo reakcijo, svoje neizpolnjene potrebe, ki najverjetneje nimajo nobene veze z otrokom, lahko začnemo počasi pisati drugačno zgodbo – zgodbo povezanosti in zaupanja.

Zato je tako zelo pomembno, da se:

1. naučimo samoregulacije in postanemo čustveno zreli in

2. ozavestimo svoje družinske vzorce, ki jih morda še nezavedno nosimo v sebi, svoj stil navezanosti, svojo čustveno prtljago ter svoja omejujoča prepričanja in jih transformiramo.

Na vsem tem intenzivno delamo v programu Pot zavestnega starševstva. Ne zamudi, še danes in jutri se lahko vpišeš za januarsko skupino. Spodaj bom pustila povezavo, kjer si lahko prebereš vse o programu, za vsa vprašanja in pojasnila pa mi piši na tamara@odsev.si.