Kako se otrok sprijazni, da nekaj ne bo po njegovo oz., da nekaj ne bo tako, kot si je zamislil? Je to sposobnost, s katero se otrok rodi? Ne, gre za sposobnost, ki je rezultat čustvenega dozorevanja, natančneje procesa adaptacije oz. procesa predelave frustracije.

Proces predelave frustracije je sprejemanje tega, kar nam je nesprejemljivo, a se ne more spremeniti.

Prva sposobnost, ki jo mora otrok razviti znotraj tega je, da prepozna, da nečesa ne bo; to je stvar čustvenega razvoja in za ta proces so nujne meje. Druga sposobnost je nato predelava frustracije, ki se pojavi, ko sistem registrira, da nečesa ne bo (da lahko gre čez to in sprejme, da nečesa ne bo).

Občutljivo obdobje za ta proces je 1. in 2. leto, proti 3. in 4. letu upada; če to obdobje zamudimo, je nato veliko težje otroka peljati čez ta proces;

Kdaj in kako peljemo otroka čez ta proces?

Otroka lahko peljemo čez proces adaptacije takoj, ko začne izražati svoje želje. Otroku za neko željo rečemo ne (npr., ko hoče čokolado pred kosilom), torej, na eni strani je meja, ob kateri gre otrok v reakcijo, na drugi strani pa smo tu za njega (tukaj sem zate, vidim da ti je težko) – naša vloga je nujno oboje, ker otrok še ne more sam predelati frustracije.

Otrok bo ob postavljeni meji sprva jezen in to njegovo jezo mu moramo dovoliti, jo sprejeti. Morda bo imel otrok izpad trme. Pomembno je, da se zavedamo, da ne gre za slabo vedenje, ampak gre za to, da otrok še nima sposobnosti predelave frustracije.

Če nam uspe ustvariti dovolj varnosti, bo otrok iz jeze prešel v žalost. To je takrat, ko pride v sprejemanje tega, da nečesa ne bo.

Zelo pomembno je, da ne puščamo otroka samega, da ga ne ignoriramo ali kaznujemo oz. pošljemo na stolček… Otrok se ob tem namreč počuti zapuščenega. Če postavimo samo mejo brez podpore, se otrok počuti zavrženega; on še ne loči svoje želje od sebe in ko rečemo njegovi želji ne, se počuti, da smo rekli ne njemu; če nudimo oboje, torej mejo in potem podporo, da gre lahko čez frustracijo, ločimo željo in otroka – želji rečemo ne, otroku pa rečemo da.

Če otroku prepovemo jokati oz. nismo ob njem in mu ne nudimo varnega prostora, otrok ne bo razvil sposobnosti predelave frustracije, ker nima možnosti izjokati te frustracije (kasneje lahko to občutimo kot blokado v grlu, zelo pogosta je pri moških). Če otrok ne gre čez ta proces, se zatakne v tej fazi in bo imel tudi kot odrasel težave s predelavo frustracije.

Zapomnimo si – to je proces, ki se ga otrok uči skozi izkušnje – skozi izbruhe torej, ob katerih ima podporo in koregulacijo in ne skozi pogovarjanje in razlaganje. To je proces, ki lahko traja več let.

To pomeni, da otrok potrebuje dovolj izkušenj koregulacije, da nato čez nekaj let vidimo rezultat (npr., da se otrok ne meče več po tleh, ko nekaj ni po njegovo).

Ključna pri tem procesu je torej regulacija s strani staršev/skrbnikov (brez tega ključnega elementa se ta proces ne izpelje).

Pomembno je, da se zavedamo, da imajo otroci različno sposobnost spoprijemanja s frustracijo in upoštevanjem mej! (ne gre za slabo vedenje).

Že od rojstva imajo otroci različno stopnjo tolerance na frustracijo in različno močen impulz, da se borijo zase. Pogosto to napačno opisujemo kot neprimerno vedenje in neposlušnost, ampak v resnici gre za pomanjkanje teh spretnosti…

Impulzivni otroci, ki se težko soočajo s frustracijo, se pogosto počutijo nerazumljene, drugačne in nesprejete s strani vrstnikov. Naša naloga kot staršev in skrbnikov je, da jim damo vedno znova vedeti, da ni z njimi nič narobe ter, da so v polnosti sprejeti in ljubljeni. Potrebujejo umirjene in stabilne odrasle, ki jih znajo voditi čez njihove čustvene viharje.