Kako se približati otroku, ko je v “afektu” in nas odriva stran?

Play Video
Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!

Kako se povezati z otrokom, ki ima močna čustva in nas odriva stran ter mu pomagati, da pride nazaj v ravnovesje.

Prvi korak je vedno lastna samoregulacija, ker samo preko naše notranje varnosti bomo otroku sporočali varnost. Več o tem, kako pomiriti sebe, da se lahko odzovemo na otroka na povezan in umirjen način bom govorila v januarskem javljanju v živo.

Drugi korak je, da otroka priskrbimo s signali varnosti (zato je pomemben 1. korak, ker če smo sami vznemirjeni, ne bomo mogli implementirati 2. koraka). Poskrbimo za neverbalne znake – mehek pogled, nevtralen izraz na obrazu, sproščena drža telesa, smo v višini otroka, nizek ton glasu, počasne kretnje..).

Če nas otrok odriva stran, je možno, da je otroku bližin/dotik ne-varen v tistem trenutku – možno je, da to ni način, na katerega se njegov živčni sistem oz. njegovo telo pomiri.

Druga možnost je, da čuti našo vznemirjenost ob njegovih močnih čustvih in mu torej neverbalno dajemo znake ne-varnosti.

Ali pa tretjič, nimamo varnega odnosa in otrok ne zaupa, torej ne zmore pokazati svoje ranljivosti.

Ostanemo torej v bližini otroka, toliko stran, da opazimo, da je otroku še ok (ko nas otrok odriva stran, pogosto neverbalno sporoča: “Potrebujem te in potrebujem videti, ali me imaš dovolj rad/a, da ostaneš.”).
Pri 2. koraku je najpomembnejše, da ne govorimo preveč, saj so lahko naše besede za otroka dodaten dražljaj. Prav tako je pogosto, da otrok v tem stanju naše nevtralne besede zazna kot ogrožujoče. Prilagodimo torej odziv svojemu individualnemu otroku. Če imajo naše besede pomirjujoč vpliv na otroka, lahko rečemo nekaj kratkega, npr.: “Tukaj sem. Nisi sam, Varno je. S tabo sem…”

Tretji korak je nato, da prepoznamo otrokove potrebe in da otroku damo tisto, kar potrebuje in na način kot potrebuje, da se začne njegov živčni sistem umirjati. Koristno je, če vključimo neko senzorno sredstvo za pomirjanje, lahko je to dotik, lahko je gibanje, glasba, svež zrak in tako naprej.

In četrti korak – ko se začne otrokov živčni sistem umirjati, sledi verbalna empatija (“To pa je bilo težko a ne.” “Vidim, da te je to zelo razburilo.”…). Povežemo se z otrokom na način kot to potrebuje otrok, da se dokončno pomiri.

Kasneje lahko sledi pogovor glede tega, kar se je zgodilo in iskanje drugačnih načinov oz. rešitev za neko situacijo, seveda odvisno od starosti otroka.

BREZPLAČNI E - PRIPROČNIK

7 napačnih odzivov, ki škodijo razvoju otroka

7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.

Morda te zanima tudi:

Deli z drugimi:
Facebook
Twitter
Pinterest