Lahko gre za takšno situacijo doma, ali pa v vrtcu. Govorim o majhnem otroku. Prva stvar, ki jo moramo razumeti je, da nobeno vedenje ni naključno oz. nobeno vedenje se ne pojavi kar tako, iz nič.

V tej situaciji, če vidimo, da je otrok prešel iz umirjenega in pozornega stanja v nenadno udarjanje ali brcanje, je to znak, da je otrokov živčni sistem preklopil iz t.i. socialnega živčnega sistema v simpatični boj/beg sistem.

Razlog, zakaj se to pri otroku zgodi, je navadno navzven neopazen, povezan pa je s tem, kako otrokov živčni sistem zaznava varnost oz. grožnjo/ne-varnost. To je subjektivno in ne pomeni, da se objektivno gledano kaj slabega dogaja okoli njega.

Pomeni, da je živčni sistem preklopil v način zaščite, ki se kaže navzven kot napad, npr. udarjanje. In to je za nas – starše in skrbnike pomemben znak/signal. To ni znak, da bomo otroka takrat učili, mu razlagali, predavali, pridigali, mu grozili ali ga poslali sedeti na stolček, pač pa je takšno vedenje za odrasle okrog otroka znak, da ta otrok potrebuje v tem trenutku več odnosne varnosti, da otrok ob sebi potrebuje odraslega, seveda odraslega ki bo postavil mejo in poskrbel, da bodo vsi varni, a bo poleg tega razumel, da mora pogledati pod to vedenje in da živčni sistem otroka potrebuje koregulacijo odrasle osebe. Majhen otrok tega ne zmore sam.

Torej, ljubeča povezanost, otroku pomagamo pomiriti njegov živčni sistem in razumemo, da je samoregulacija zelo dolg proces, razvojno gledano, se ta proces razvija skozi celotno otroštvo.