Starši pogosto predvidevamo in pričakujemo, da se zmore otrok pomiriti sam in, da ima kontrolo nad svojimi impulzi, čeprav tega še niti slučajno ne zmore, ker njegovi možgani še niso pripravljeni, še niso dovolj zreli.

Čeprav začnemo pridobivati nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem kot malčki, je to dolg proces, ki se nadaljuje v zgodnjo odraslo dobo in se neguje skozi odnose. Samoregulacija ni preprost razvojni mejnik, ki ga dosežemo pri določeni starosti. Kot starši in skrbniki imamo pomembno vlogo pri razvoju otrokove samoregulacije.

Zmožnost otroka, da se regulira sam, pride namreč iz koregulacije. Gre za proces, skozi katerega pomagamo otrokovemu živčnemu sistemu, da se počuti varnega. Otroku pomagamo, da se nauči uravnavati svoja čustva in vedenje skozi naše ljubeče interakcije z njim – skozi naš ODNOS.

Rada bi, da razumemo, kaj koregulacija v resnici pomeni. Kajti večkrat dobim vprašanje v smislu, moj otrok ima izbruh in jaz ga koreguliram, sem povsem umirjena med njegovo razburjenostjo, vendar ne pomaga.

Koregulacija ni le ostati umirjen, medtem, ko je naš otrok razburjen. Koregulacija pomeni, da se z otrokom uglasimo in, da smo odzivni. Sposobnost uravnavanja otrokovih čustev je odvisna od sposobnosti starša, da se uglasi z otrokovo čustveno izkušnjo. Koregulacija pa vključuje aktivno razmišljanje o tem, katere so otrokove fiziološke, čustvene in senzorne potrebe v tem trenutku in nato preizkušanja, da ugotovimo za katere potrebe gre.

Koreguliramo s svojim čustvenim tonom. Kar je najpomembnejše, ni to kaj rečemo, ampak v širšem smislu, kako smo z otrokom. Seveda so dobrodošle tudi nekatere spodbudne besede, toda naši možgani zaznajo človekov čustveni ton nekaj milisekund preden dekodirajo jezik.

Dejansko prvi korak pri pomoči otroku, ki ima težavo/izziv, ni razlaganje, poučevanje ali dajanje navodil, ampak je biti PRISOTEN ob otroku. Šele ko se zasidramo v lastnem občutku notranje varnosti, lahko ko-reguliramo otroka.