Kako se odzvati na otrokovo razburjenost

Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!

V videu ti predstavim, kako globoko poslušati in se uglasiti z otrokom

Npr., da otrok nekaj gradi ali sestavlja in mu ne gre ali se pri nečem zatakne in začne vpiti, se pritoževati, se razburi, razjezi in podobno.

Navadno v teh situacijah delamo dvoje:

1. Situacijo hočemo obvladati. Ustaviti. Gremo k otroku in rečemo: “Kaj se dogaja, zakaj se dereš? Zakaj te ne morem pustiti niti 5 s samega. Nič takšnega ni.” In tako naprej.

2. Tolažimo in rešujemo ali preusmerjamo. “Kaj je narobe? Kaj se je zgodilo? Kaj lahko naredim, kako ti lahko pomagam? Pridi, pomagala ti bom zgraditi nov stolp in še boljši bo.”

Pogosto so naši nameni najboljši in otroka želimo naučiti, da ni konec sveta, če se zgodi nekaj takšnega, da lahko poišče rešitve, da se lahko vse popravi in ponovno postavi in tako naprej.

Vendar pa opisana načina našega odzivanja v takšnih situacijah, navadno ne delujeta najbolje. Otrok se pogosto še bolj razburi, začne še glasneje vpiti, se še bolj razjezi.

Ko torej pridemo v situacijo z namenom, da bi jo umirili, se navadno zgodi ravno nasprotno. In to je lahko zelo frustrirajoče. Zato pogosto odkorakamo proč iz teh situacij, ker sploh ne vemo, kaj naj naredimo. Ali pa otroka obsojamo, da ne ceni svojih igrač, ali grozimo, da bomo mu vzeli igrače in podobno.

Če je to tudi tvoja izkušnja, te vabim, da preizkusiš še tretji način.

Način, ki ti ga predstavljam je globoko razumevanje, dopuščanje otroku, da je razburjen, samo za nekaj trenutkov, držanje prostora otroku za njegovo razburjenost in jezo oz. karkoli je.

Namesto, da torej prihitimo v situacijo in se odzovemo na enega od zgornjih načinov, pridemo zraven in opazimo. Samo opazimo, kaj se je zgodilo. Npr., da je otrok nekaj gradil in se mu je podrlo. Opazimo torej to brez, da izrazimo svoje mnenje, minimiziramo otrokova čustva ali skušamo otroka potolažiti.

Rečemo nekaj v smislu: “Ojoj, pa tako si se trudil. Tako čudovit grad si že naredil. Kaj se je zgodilo?”

In morda si bo sedaj marsikdo mislil – ampak s tem bom samo še podžgal njegovo razočaranje in razburjenost. Vem, res se lahko zdi tako. Ampak največkrat je resnica ta, da to, kar otrok v tem trenutku potrebuje je – biti slišan.

S tem kratkim premorom, ko vstopimo v vlogo opazovalca in se uglasimo z otrokovo izkušnjo, dobi otrok to, kar potrebuje – slišanost in razumevanje. Takrat se zgodi nekaj magičnega v otrokovih možganih – sprostijo se hormoni endorfini in oksitocin. Endorfini zmanjšujejo stres, oksitocin povezuje. To otrokov sistem umiri. Ni več potrebe po vpitju, saj se otrok počuti razumljenega.

Najpomembnejše pravilo, preden se odzoveš na otroka ali katerokoli situacijo, je torej: povezanost pred popravljanjem. Čeprav je navadno naš notranji impulz ravno nasproten, si je vredno zapomniti, da če se najprej z otrokom povežemo, se bo situacija veliko prej umirila.

In če boš začel/a to redno vključevati v svoje starševstvo, boš začel/a opažati, da je tvoj otrok bolj odporen, bolj pozoren, bolj povezan s teboj, opazil/a boš izboljšanje otrokovih socialnih veščin in izboljšanje odnosa s sorojenci. Veliko razlogov torej je, da vključiš ta način v svoje starševstvo.

BREZPLAČNI E - PRIPROČNIK

7 napačnih odzivov, ki škodijo razvoju otroka

7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.

Morda te zanima tudi:

Deli z drugimi:
Facebook
Twitter
Pinterest