Ko smo odraščali, pogosto naša bolj nežna čustva, občutljivost, bolečina, strah, ne počutiti se varno, jeza, bes… pogosto ta čustva niso bila v polnosti sprejeta in priznana, ali pa so bila celo prezrta ali minimizirana, v smislu: “Nič ni, v redu si.”
In četudi smo imeli res čuteče, uglašene starše, vemo, da živimo v družbi, kjer nam je sporočeno, da je biti občutljiv in ranljiv, enako kot biti šibek.
Tako se naučimo, da pogoltnemo svoja čustva, zadržimo solze, se kontroliramo, otrdimo in skrijemo svoja čustva pred drugimi in jih celo skrijemo pred sabo. Ker če naša čustva niso dobrodošla, potem je v bistvu ne-varno jih imeti in čutiti, ker to ogrozi naše preživetje v družbi.
Ko naš otrok naredi nekaj, kar dregne v to bolečino, pred katero smo se zaščitili, naš sistem avtomatsko vklopi zaščitne mehanizme, da ne bi šli v to bolečino in iz teh zaščitnih mehanizmov reagiramo. Skušamo se zaščititi. To so naši sprožilci in naša reaktivnost. Pogosto ne prepoznamo, da je pod to našo reaktivnostjo nekaj globljega in se vrtimo v začaranem krogu svojih avtomatskih reakcij.
V resnici pa moramo iti pod to reaktivnost, pod sprožilec, v to bolečino, v čustva, ki smo jih potlačili, jih začutiti, prečutiti in zaceliti.
Kar v resnici mnogi počnemo, ko reagiramo na otroka tako, kot ne želimo, da se potem krivimo in smo zelo neprijazni sami do sebe. Rečemo si, da nikoli več ne bomo tako reagirali. Vzbujajo se nam občutki, da smo slabi, nesposobni in podobno. A z vsem tem le še okrepimo svoje zaščitne mehanizme, še bolj se oddaljimo od svojih ranjenih delov. Zato želimo pristopiti z razumevanjem in sprejemanjem, da lahko nato prepoznamo, kaj se skriva pod to jezo iz katere reagiramo, npr. vpijemo na otroka.
Katera bolj nežna, bolj ranljiva čustva so spodaj. Morda občutek zapuščenosti ali zavrnjenosti, občutek ne-varnosti, ranljivosti, strah, sram ali tesnoba. Eden od načinov, da zacelimo to bolečino, te čustvene rane, je delo z notranjim otrokom. Prvi korak pri tem je, da prepoznamo in sprejmemo stvari, ki so nam v otroštvu povzročile neko bolečino. Ko osvetlimo to bolečino, lahko pričnemo razumeti kakšen vpliv ima na nas.
Da zacelimo preteklo bolečino, moramo to bolečino začutiti. Bolečina se je navadno zgodila, ker smo se počutili same v situaciji, kakršnakoli je že bila. In zato je lahko zelo težko iti nazaj v ta potlačena čustva in jih ponovno začutiti. Lahko je strašljivo iti v njih sami. Zato, ker telo nosi spomin, da nismo bili varni in podprti. Zato je pogosto zelo koristno in včasih tudi nujno, da to delamo z nekom, ob nekom, ki se zmore uglasiti z nami in nas voditi skozi ta čustva.
Kaj pa lahko kljub temu naredimo sami? Orodje, ki je zelo učinkovito in nepogrešljivo pri celjenju ran, je sočutje do sebe. Sočutje do sebe pomeni, da smo do sebe enako prijazni, skrbni in razumevajoči kot do dobrega prijatelja, ki mu je težko. To bi lahko imenovali tudi brezpogojna ljubezen. Svojega notranjega otroka torej objamemo s sočutjem. Smo prisotni in uglašeni s sabo. Ne obsojamo svojih misli in svojih čustev, ne bežimo pred njimi, pač pa jih opazujemo in jim dovolimo, da zavzamejo svoj prostor. Naš notranji otrok je stvari potlačil, ker ga je bilo strah zavzeti ta prostor, se izraziti. Zdaj je čas, da izrazimo to bolečino in si nato damo to, kar smo potrebovali in nismo dobili.
Ko smo lahko na tak način prisotni zase, smo veliko lažje prisotni tudi za otroka.
In to je neverjetno darilo.
Se želiš naučiti tega preprostega in učinkovitega orodja?
Ob vpisu v program Potovanje v zavestno starševstvo, v katerem spreminjamo generacijske vzorce ter se učimo veščin zavestnega starševstva, ti tokrat podarim še 5-dnevni izziv Sočutje do sebe, kjer se naučiš v praksi, kaj pomeni sočutje do sebe in kako to orodje uporabiti za celjenje svojih čustvenih ran.