Poglejmo si sedaj podrobneje, kako naši sprožilci nastanejo; iz kje izvirajo.

Ko se rodimo, smo celi, popolni. Otrok, ki pride na svet, s seboj prinese svoj značaj, svojo naravo. Vsak otrok je edinstven, unikaten, s svojimi potenciali. Kot seme, ki nosi v sebi potencial in če želimo, da se razvije v ta potencial, potrebuje določene pogoje. Podobno je z otrokom.

Na podlagi naše izvorne družine, izkušenj ter implicitnih in eksplicitnih sporočil, ki jih prejmemo skozi zgodnje otroštvo in kasneje, se prične ta naša celost oblikovati in izgubljati v različnih pogojevanjih okolice.

Npr., otrok svoje neizpolnjene potrebe izraža z jokom, joče ko je lačen – če ga takrat ne nahranimo, ker smo se naučili, da je potrebno otroka hraniti na 3 ure, se otrok že zelo majhen nauči, da njegove potrebe niso pomembne. To ni nekaj, kar bi zavestno vedel, ali kar bi bilo nujno eksplicitno izrečeno, živi pa v njegovih celicah, v telesu, ustvari se eno tako močno prepričanje, ki ga v celoti prevzame in postane del njega. To je npr. en primer, kako z nekim vplivom pogojevanja iz okolice, vplivamo na to, kaj otrok verjame o sebi in kdo postane.

Pomembno je razumeti, da ne gre le za to, kaj se nam je zgodilo v otroštvu – npr., da so nas starši tepli, ali nas pošiljali v sobo, nas kaznovali..

Gre za to, kaj se je zgodilo znotraj nas, ko se nam je dogajalo, karkoli se nam je dogajalo – kako smo si to interpretirali (npr. slaba sem, nisem vredna…)

In predvsem gre tudi za to, kar nismo dobili, pa bi morali – npr. čustvena uglašenost staršev z nami, empatija, slišanost, videnost, razumljenost, brezpogojno sprejemanje. Če naš starš ni zmogel biti povsem prisoten, če se ni zmogel povsem uglasiti z nami, tudi to vpliva na nas.

In tukaj želim poudariti, da pri tem raziskovanju ne gre za to, da bi kakorkoli kogarkoli obsojali, ampak gre za to, da razumemo, zakaj se nam neke stvari dogajajo. Zakaj delujemo tako kot delujemo, zakaj nas neko otrokovo vedenje tako trigira in tako naprej.

Poglejmo si zdaj še, zakaj te stvari tako močno vplivajo na nas.

Dve naši temeljni potrebi sta navezanost (ljubezen in povezanost) in pristnost (avtonomija). Navezanost bo vedno prevladala nad pristnostjo. Kot otroci, ko naše okolje ni moglo podpirati naših instinktov, naše narave in čustev, smo se nezavedno naučili zatirati sebe, zato, da ne bi ogrozili negovalnega družinskega okolja.

Naučili smo se, da naš cel, popoln, nepoškodovan, živahen jaz ogroža navezanost in da pristnost ni varna, zato pogosto ustvarjamo nezavedne prilagoditve, tako da se na skrbnike odzovemo na načine, ki pomirjajo njihova pričakovanja in želje.

Sporočila, ki se jih naučimo so npr.:
Če se odpovem temu delu sebe, potem me bo mama/oče imel rad in me sprejemal.
Če skrijem to, kar se meni zdi prav, potem bo najin odnos uspeval in jaz bom preživel.

To zatiranje in potlačenje samega sebe pogosto ustvari našo identiteto in skozi življenje se premikamo tako, da ves čas iščemo dokaze, da je zgodba, ki smo si jo ustvarili o sebi, resnična. Te rane so skrite globoko v nas, dokler jih nekaj v sedanjem trenutku ne zbeza na plano.

Temu lahko rečemu tudi zapuščanje samega sebe. Naša biološka potreba po bližini je močnejša od naših osnovnih in naravnih impulzov. Skozi čas so ti prilagoditveni preživetveni odzivi prodrejo v našo nevrologijo in postanejo naš (pogojen) načrt tega kdo smo, kar pa je pogosto zanikanje tega, kdo smo v resnici.