Temelj, da otrok cveti in razvija svoj potencial, je varna navezanost. Gre za varen odnos med otrokom in skrbnikom – ko skrbnik sprejema otroka takšnega kot je in mu nudi udobje, ko je otrok v stresu ter zadovoljuje njegove temeljne potrebe. Otrok se počuti varno in stabilno ter zaščiteno in lahko raziskuje svet.

Ko so otrokove potrebe izpolnjene in otrok čuti, da odrasli krije njegov hrbet, da je torej varen in zaščiten, bo otrok raziskoval, bo tvegal, bo hotel biti svoja oseba, to kar je v svojem bistvu in bo razvijal svoj potencial. Ko se ne bo rabil boriti za to svojo temeljno potrebo po navezanosti.

Ko odnos otrok-skrbnik ni varen, ko na primer prekinjamo stik z otrokom, ko je ima močna čustva in neko neželeno vedenje, se v otroku sproži preživetveni mehanizem in otrok postane tesnoben, ker njegove potrebe po navezanosti niso izpolnjene.

Navezanost je v resnici ples med neodvisnostjo in povezanostjo – torej med svobodo, da raziskuje, dela stvari, gre od nas, je samostojen, dela napake in hkrati povezanostjo skozi fizični stik, topel pogled, validacijo, empatijo, igro itd.

Navezanost si lahko predstavljamo kot športno plezanje. Otrok je kot plezalec, ki je navezan na sistem in spodaj je oseba, ki ga varuje. Vrv mora biti dovolj rahla, da lahko oseba pleza, hkrati pa dovolj napeta, da če oseba pade, da jo ujamemo in ne pade na tla. Če je vrv preveč napeta, potem se otrok počuti kot da se ne more premakniti, ne more raziskovati, preizkušati, delati napak in se učiti, a po drugi strani, če je vrv preveč rahla in ima otrok vso svobodo, takrat otrok ni prepričan, ali je starš res tam, da ga ujame, če pade in v tem primeru bomo videli otroka, ki bo vlekel za to vrv in se je oklepal, da bi dobil pozornost starša.

Če smo torej preveč helikopterski starši, ali preveč avtoritarni, dominantni starši, ali po drugi strani preveč permisivni ali nevpleteni starši, ne moremo izpolniti otrokovih temeljnih potreb po varni navezanosti. Naša vloga je, da vzdržujemo ravnovesje med raziskovanjem in neodvisnostjo in na drugi strani povezanostjo.

Otroku moramo dati dovolj svobode da pleza; ne rabimo biti ves čas na preži, biti ves čas v strahu in zaskrbljeni, ker to ustvarja tesnobo pri otroku, ali ga imeti ves čas pod kontrolo in mu ves čas ukazovati; pustiti torej da raziskuje, dela napake, pade in hkrati moramo biti tam, da ga ujamemo, če/ko nas potrebuje. Da poskrbimo da je njegova skodelica polna, da dobi veliko bližine, da smo ok z močnimi čustvi, da znamo videti če je otrok preplavljen in ga pravočasno odstranimo iz situacije.

Gre za to, da smo vodja – da izžarevamo energijo: Imam to! Ko si ti iz sebe sem jaz tukaj in poskrbel/a bom zate. Držim te, imam te, tukaj sem zate. Ne glede na to, kaj narediš, imam to! Lahko se s tem soočim. Ni treba, da mi je všeč, toda zmorem! To je empatični vodja in to je tista naša nujna vloga kot starša, če želimo otroku zagotoviti varno navezanost.

Ker to, ali bo otrok nam sledil, nas bo upošteval, se ga bo dalo voditi, je odvisno od tega, kakšen odnos imamo z otrokom, ali imamo ta temelj – varno navezanost. Če nimamo, bomo dobili upiranje, nasprotovanje, kljubovanje. Pri čemer se moramo zavedati, da je to tudi razvojno in je zdravo, v razvojni fazi “ne”, torej med nekje 1. in 5. letom in v najstništvu, to so torej razvojna obdobja, ko se otroci osamosvajajo in moramo oz. je pričakovano videti ta upor, to željo po “sam bom”.

A hkrati bomo ravno v teh obdobjih najlažje dosegli otrokovo sodelovanje z vzdrževanjem varnega odnosa, z razumevanjem, z videnjem otroka. Enako pri močnovoljnih otrocih, torej teh bolj avtonomnih otrocih, pri katerih je prvi odgovor vedno ne. Ki imajo veliko potrebo po neodvisnosti, po avtonomiji in je z njimi velikokrat težje. A vendar, ravno pri teh otrocih, če bomo šli v odnos s kontrolo, s strogostjo, zahtevami…, ne bomo dosegli nič razen bojev za premoč in to bo šlo na račun povezanosti in tako bo vedno slabše. Torej pri teh otrocih še posebej velja, varna navezanost je tista, ki nam bo omogočila vodenje takšnega otroka, da nam bo na koncu dneva vendarle sledil.