Ena najpogostejših ovir, da ne zmoremo ustvariti varnega, čustveno zdravega, cvetočega okolja zase in za svoje otroke, so naša previsoka pričakovanja do naših otrok. Ne razumemo, da otroci še nimajo nadzora nad čustvi in impulzi – da torej ne zmorejo ustaviti čustvenega izbruha ali nekega impulza, npr. udarca, ali da bi naredili nekaj, kar smo pravkar rekli, naj ne naredijo.

Otroci ta nadzor razvijejo šele z razvojem možganov, ki pa se razvijajo v odvisnosti od interakcij s pomembnimi odraslimi, torej odnosa, ki ga imamo z otrokom in načina, kako se nanj odzivamo.

Otroci živijo pretežno v limbičnih oz. t.i. čustvenih možganih – to pomeni, da izkušajo močna čustva, nimajo pa še jezika in višji deli možganov še niso razviti, da bi ta čustva izrazili na primeren način.

Ker tega ne razumemo, lahko na vsakem koraku slišimo izjave kot:
– otrok manipulira s tabo
– samo pozornost hoče, pusti ga, ignoriraj takšno vedenje
– pokazati moraš, kdo je tukaj glavni
– čim prej naj se navadi pomiriti sam (že dojenčka puščamo spati samega v svoji sobi)
– daj ga v time-out, da razmisli kaj je naredil narobe
– če daš otroku pozornost ko ima izpad, ga samo spodbujaš k takšnemu vedenju
– zanalašč nagaja oz. počne to kar počne

Kakšno sporočilo ob tem dobivajo naši otroci?

Da so slabi, da izsiljujejo in manipulirajo in da jih je potrebno spraviti v red.
Toda otrok, ki ima še tako težavna vedenja, ni težaven. Je samo otrok, ki ima potrebo biti viden, razumljen, sprejet. Biti povezan. Brez povezanosti, brez tega, da ga res vidimo, nam otrok ne bo sledil. Ne bo nas upošteval, ne bo sodeloval.
Mi starši moramo biti varen prostor za svojega otroka. Želimo si biti tisti prostor varnosti in udobja za otroka, da lahko vedno pride k nam, ko bo v težavah, ali mu bo težko. Da nam bo zaupal.

Naša naloga je torej, da pomagamo otroku razviti ta most med nižjimi in višjimi možgani. Ker pri njih prefrontalni korteks še ni razvit, jim moramo mi posoditi naš prefrontalni korteks, ko so v izbruhu, kar pa pomeni, da se moramo mi znati regulirati.

Le s svojim reguliranim živčnim sistemom, bomo lahko regulirali otrokov živčni sistem. Ne z besedami in razlaganjem. Z neverbalno komunikacijo moramo otroku najprej zagotoviti, da je varen, šele potem sledi naslavljanje čustev in šele potem, ko se otrok pomiri, pogovor in razlaganje.

Starši tukaj pogosto delajo napako in takoj skočijo v razlaganje in prijazno prigovarjanje, potem pa mi rečejo, da nič ne deluje. Seveda ne deluje, saj so preskočili najpomembnejši korak.

Prvega, temeljnega koraka – zagotavljanje varnosti preko svoje notranje varnosti, ne smeš preskočiti. Če torej težko prenašaš otrokova čustva, če ti je ob njih težko, če bi najraje zbežala, če imaš potrebo čim prej pomiriti otroka, ali ga utišati…, vse to so znaki, da nisi vzpostavila notranje varnosti, zatorej se otrok, ko izkuša močna čustva, ko ima izbruh ali trmast izpad, ne počuti varno. Starševstvo je torej predvsem naše notranje delo, naša osebna rast, naša lastna izkušnja notranje varnosti.