Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!

Tokrat odgovarjam na vprašanje mamice, ki sprašuje: moja skoraj 4 letna hčerka ima občasno (1x teden) velike izbruhe,ki jih sploh ne zmorem razumeti …in ponavadi so to za brezveze in iz nič. res iz nič! Ni nobenega povoda za to, razen mogoče da je zaspana in da to pride iz zaspanosti… pol ure se lahko dere in ponavlja ene in iste besede, ki nimajo veze z ničemer (npr. želela bi košček selotejpa in ko ji ga daš, ni nič prav – je prekratek, predolg, ga zmečka in vrže itd. Ali pa je meso za kosilo narobe narezano – ne po dolgem, ne na male koščke…. niti sama ne ve, kaj bi rada), sploh te ne sliši kaj ji govoriš, nima sploh smisla kaj preveč razlagat takrat. Včasih postane tudi agresivna (tolče z nogami ob tla, močno porine predal s krožniki, da se skoraj razbijejo, proti meni zamahne z roko, ukazuje), v glavnem je sploh ne moreš umirit. Se pa res trudim, da takrat ne znorim še jaz in se ne derem nanjo.

Moj odgovor:

Izbruhi niso nikoli iz nič, čeprav se tako zdi.
V otroku se skozi dan, več dni ali ves teden nabirajo neprijetna čustva, otrok se z njimi še ne zna in ne zmore soočiti in jih potlačuje in potlačuje in v nekem trenutku se zgodi, da ta čustva izbruhnejo. Kot kozarec v katerega nalivamo vodo. Kozarec drži neko količino vode, ampak ko se napolni in če še zmeraj nalivamo vodo, se začne ta voda prelivati čez. Mamica piše, da ima hčerka izbruhe 1x na teden, kar pomeni, da je ta izbruh rezultat doživljanja skozi ves teden.

Kaj pa se skozi teden otroku dogaja, da ima neprijetna čustva? V življenju otrok je veliko enih majhnih stresorjev, npr. nepovezanost z mamo, očetom, vzgojiteljico. Okolje, npr. vrtec z 20 drugimi otroki, kjer se otrok morda ne počuti pomembnega, videnega, ljubljenega. Morda je v okolju, kjer ni dovolj gibanja, morda pa ni naspan, morda ni jedel in je lačen, ali žejen. Morda pa je okolje preveč kaotično, hitro, nemirno. Morda je veliko tranzicij in se mora vse zgoditi na hitro. Morda pa nima dovolj proste igre in prostega časa, mirnega okolja, kjer je lahko sam s sabo. Pogosto otroci nimajo dovolj avtonomije in ne čutijo nobene kontrole nad svojim življenjem. Morda je preveč ali premalo senzorne stimulacije. Vse neizpolnjene potrebe povzročajo neprijetna čustva. Poleg potreb so tu še kvaliteta navezanosti, razvojni procesi in še ne razvite spretnosti.

Pod vedenjem je torej veliko več kot to kar mi vidimo. Otrokov sistem se vedno na nekaj odziva. To so signali iz notranjosti telesa, signali iz okolice in iz odnosov. Izbruhi nikoli niso iz nič in čeprav včasih ne vemo, kaj bi lahko bil vzrok, vzrok obstaja.

Ko naredimo ta premik v svoji perspektivi postane vse veliko lažje, saj bomo k otroku lažje pristopili z radovednostjo in odprtostjo.

Potem mamica razlaga, kako otroku ni nič prav, vse jo moti… to je tipičen znak, da ta otrok potrebuje izbruh in nekoga, da drži prostor za vsa ta čustva, napetosti, ki so se v njej nabrale. Ko vidimo, da otroku ni nič prav, je čas, da pristopimo z umirjeno in ljubečo mejo. Ob našem »ne« ali »ne moreš«, ima otrok nekaj, na kar se lahko v polnosti razburi in sprosti vsa nakopičena čustva. Naša meja je v tem primeru darilo, če seveda pristopimo na način, da mu držimo prostor za ta silovita čustva.

Ko pa mi v teh situacijah hodimo okrog otroka po prstih, da ja ne bomo naredili nekaj narobe, da ne bo otrok izbruhnil in mu hočemo za vsako ceno ustreči in ga narediti srečnega in zadovoljnega, otrok nima priložnosti priti v stik s temi bolečimi čustvi, ki so pod površinsko jezo. V resnici se nima na kaj in koga opreti. Ne počuti se dovolj varno, da bi se s temi čustvi soočil, kadar je nas strah teh čustev – kajti, če je nas strah in se želimo temu izogniti, potem si otrok to razlaga, kot da je to res nekaj strašnega in se je s tem nevarno in nemogoče soočiti.

Nato mamica piše, da nima smisla, da hčerki kaj govori, ker nič ne sliši. Točno tako. Otrok takrat ne sliši. Tudi to je znak, da so se višji možgani izklopili. Otrok je preplavljen. Pristop, ki ga uporabimo, ko je otrok v takšnem stanju, je pristop od spodaj navgor.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da pristopimo na način, da najprej naslavljamo spodnje možgane – MD oz. živčni sistem otroka – ti možgani se sprašujejo: Ali sem varen? Nato LM – ti možgani sprašujejo Ali sem ljubljen? Sem sprejet? Šele nato sledijo besede in naslavljanje višjih možganov, iskanje rešitev itd. (če je to sploh potrebno; to kar mi najraje delamo, je najmanj pomembno).

Prvi korak je torej regulacija ŽS, nato naslavljamo LM – LM potrebujejo povezanost, priznanje otrokovih čustev, predvidljive odzive staršev, ki ne predstavljajo vira grožnje za otroka in šele na zadnjem mestu so besede in pogovor.

Postane agresivna – torej ja, kliče na pomoč. Potrebuje nekoga, ki razume kaj se z njo dogaja in jo zmore voditi skozi ta vihar. Stopnjuje svojo razburjenost, kot bi govorila, dajte me slišat in pokažite mi, kaj naj naredim z vsem tem.

Sploh je ne moreš umiriti – tukaj ne gre za to, da bi jo skušali umiriti. Mi želimo otroka umiriti, ker ne zmoremo biti z močnimi čustvi. Ampak naša naloga ni otroka umiriti, ampak se z njim uglasiti, ga razumeti in mu dati varen prostor za ta čustva. Ko skušamo otroka umiriti, pravzaprav počnemo to, da mora otrok čustva potlačiti. Seveda se bo otrok po tem, ko bo lahko svoja čustva sprostil, umiril, to je naravna posledica, ampak to ne sme biti naš cilj. To ni energija s katero želimo mi priti v situacijo. Mi želimo biti tisti varen steber, na katerega se lahko otrok opre, z vso svojo razburjenostjo, ker ve, da zmoremo to držati, prenesti.