Kako se soočiti z agresijo malčka

Play Video
Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!

Odgovarjam na vprašanje mamice, ki ne ve, kako naj se odzove na agresivno vedenje svojega malčka.

Mamica sprašuje:
Imam sina starega 2l 3m. Po večini, ko ni kaj po njegovo in se razjezi, začne brcat in udarjati z roko. Poskusila sem že vse možno, da sem počakala, da se je umiril in mu po tem dala vedeti, da mi to ni všeč, ker me boli. Poskusila sem, da sem mu umaknila roke ali noge in mu rekla, da se to ne sme. Poskusila sem tudi, da sem ga malo udarila nazaj.
Točno ve, da ni prav, ker udari (2x, 5x) in potem te objame.
Želim si, da bi lažje dali to čez. Ampak me večkrat tako razjezi, da po večini napačno reagiram, ker sem res poskusila že veliko reakcij in nič ne pomaga.
Zato bi prosila, da mi poveste kako postopati v takšnem primeru, ko te udarja tudi večkrat (ne samo enkrat) in brca v eno. Ali se mu tudi v tem primeru “dovoli”, da te “pretepe” in čakaš, da se umiri? Ali je možen kakšen drugačen pristop?

Odgovor:
Ko malček udari, se starši navadno prestrašimo, kam bi lahko to vodilo. Sprašujemo se, če vzgajamo nasilneža in zdi se nam, da moramo te impulze pri otroku čim prej zatreti.
Torej, malček si nekaj zamisli in, ko se to ne zgodi, pride do napake v predvidevanju – o tem sem že govorila in bom spodaj prilepila povezavo do posnetka. Otrok doživi frustracijo, ki jo izrazi skozi jezo, torej udarec. Majhen otrok še nima zmožnosti nadzora nad čustvi in impulzi. Čustvo ga preplavi in impulz je hitrejši od njega. Nadzor nad čustvi in impulzi bo otrok začel vzpostavljati nekje med 5. in 7. letom, ko se začne razvijati prefrontalni korteks, lahko že tudi prej, ali pa nekoliko kasneje.
Kako torej ravnati. Ob razumevanju, kaj se dogaja z otrokom – da gre za odziv stresa v njegovem sistemu, kar pomeni, da je njegov živčni sistem v stanju boj beg reakcije, je naša naloga, da se odzovemo s koregulacijo.
To pomeni, da takrat ne bomo otroka učili, mu razlagali, predavali, pridigali, mu grozili ali ga poslali sedeti na stolček, pač pa je takšno vedenje za odrasle okrog otroka znak, da ta otrok potrebuje v tem trenutku več odnosne varnosti.
To pomeni, da ta odrasli razume, da živčni sistem otroka v tem trenutku potrebuje koregulacijo odrasle osebe.
Seveda ne bomo pustili otroku, da nas tepe, pač pa bomo poskrbeli za varnost, torej zaščitili bomo sebe in/ali otroka. Kako to naredimo? Lahko se toliko umaknemo, da smo varni, lahko otroku nastavimo dlani, da udarja vanje, ali vzamemo v roke blazino in naj otrok udarja vanjo, lahko pa tudi nežno primemo otrokove rokice, a pomembno je, da naš fokus ostane na podpori otrokovemu sistemu, da pride nazaj v ravnovesje.
Tukaj je pomembno, da se ne osredotočimo le na otrokovo vedenje in se ne ponavljamo ves čas: ne dovolim, da me udarjaš, ne dovolim, da me udarjaš…., saj bo to le povečalo stres v otroku. Večinoma otrok že ve, da ni ok, da udarja, a si v tistem trenutku ne more pomagati.
Pozorni smo, da otroku dajemo neverbalne znake, da je varno, da smo torej mi ok s to njegovo jezo. Naš pogled naj bo mehek, izraz na obrazu topel, glas umirjen, naše kretnje so počasne in bodimo v višini otroka, da nas njegov sistem ne zaznava kot grožnjo.
Na tem mestu je zelo pomembno, da poskeniramo svoje telo in preverimo, ali smo zakrčeni, ali smo napeti, ali se torej naš živčni sistem odziva, je šel naš živčni sistem v zaščitno reakcijo boj beg ali zamrznitev – če ugotovimo, da je temu tako, potem je otrokovo agresivno vedenje za nas očitno triger. Možno je, da se vzbuja telesni spomin na naše otroštvo, ko smo bili morda mi tepeni, ali smo bili priča, da je bil tepen kdo drug, morda pa se v nas vzbuja strah pred tem, da nsimo dovolj dobri, da ne znamo vzgajati in, da bo naš otrok odrasel v nasilneža.
Karkoli je, je dobro to prepoznati in na tem delati, seveda izven teh situacij.
V sami situaciji, če to opazimo pri sebi, je potrebno poskrbeti, da pridemo nazaj v sedanji trenutek, da se znamo torej zregulirati in privesti svoj živčni sistem nazaj v stanje socialne angažiranosti, saj bomo le tako dajali otroku občutek varnosti, ki ga takrat nujno potrebuje.
Naslednja stvar, pomembno je, da pustimo otroku, da se giba, da se premika, če je potrebno se umaknimo v varen prostor, kjer ni predmetov, ki bi jih lahko otrok poškodoval. Gibanje pomaga živčnemu sistemu, da se počuti bolje. Omogočimo torej otroku, da se giba.
Odlično je, če lahko vnesemo v to nekaj igrive energije, če otroka povabimo npr. v ravsanje, v lovljenje, v neko fizično igro, pa ne zato, ker bi hoteli preusmeriti njegovo jezo, pač pa zato, daa otrok dobi občutek, da smo varni, da je mama ali oče ok s to njegovo močno energijo, da nas ni strah, da smo lahko zraven sproščeni in lahkotni.

In tretjič, dajmo otroku vedeti, da ni sam.
Lahko rečemo: Tukaj sem. Nisi sam. Varno je.
Nisi sam, skupaj bova šla čez to.
Hkrati razumimo, da otrok v tem trenutku ne sliši, dobesedno ne sliši naših besed. Zato ni potrebno veliko govoriti. Govorimo malo, empatija se lahko namreč izrazi tdi na neverbalen način.
Ko se otrok nekoliko pomiri, mu lahko damo vedeti, da ga vidimo in razumemo. Zdaj je na vrsti verbalna empatija:
Npr.: Zdi se mi, da si se počutil zelo razburjeno.
Si se počutil jezno, ker xy?
Razumem, da ti je bilo težko zaradi xy.
In potem poslušamo, če bo otrok karkoli podelil. Povežimo se z njim, objemimo ga, lahko se gremo kakšno skupno igro, lahko mu preberemo knjigico, gremo ven na sprehod, karkoli nas poveže z otrokom.

BREZPLAČNI E - PRIPROČNIK

7 napačnih odzivov, ki škodijo razvoju otroka

7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.

Morda te tudi zanima:

Deli z drugimi:
Facebook
Twitter
Pinterest