Otroci z agresivnim vedenjem izražajo različna čustva in vsa ta čustva imajo nekaj skupnega in to je, da so neprijetna – to so čustva strahu, razočaranja, bolečine. Pomembno je, da si to zapomnimo, ker naša percepcija otrokovega vedenja je tisto, kar vpliva na naš odziv. Če otroka, ki mu je težko, ki v resnici potrebuje našo pomoč, obravnavamo kot neubogljivega in slabega ter uporabimo time-out, mu damo lekcijo, ali se nanj jezimo in vpijemo, ustvarimo razdaljo, strah in še več neprijetnih čustev.

Ko je otrok torej jezen in/ali agresiven, je prva in najpomembnejša stvar, če želimo otroku pomagati, da njegovega vedenja ne jemljemo osebno! To pomeni, da prepoznamo otrokovo vedenje kot znak, da mu je težko. Tega ne počne meni, čeprav se lahko tako zdi, saj me npr. udari. Otrok kaže svojo nezrelost v načinih, kako se sooča s stresom, saj je še otrok. Njegovo vedenje govori o njem, ne o nas in ni naša krivda.

In ja, to je lažje reči, kot narediti, saj nam je tako zelo mar za naše otroke. Tako zelo se trudimo, da je težko ne vzeti otrokovega agresivnega vedenja, ki je uperjeno v nas, osebno. Toda težava je, da če ne prepoznamo tega, kar se dogaja, kot to, kar je v resnici, ali pa se zaradi otrokovega nelagodja začnemo še mi počutiti nelagodno, potem mora otrok zrcaliti še naša čustva, našo bolečino, kar bo seveda celotno situacijo poslabšalo.

Sedaj ni več le o otroku in njegovih težkih čustvih nelagodju, ampak je o nas in naših težkih čustvih, kar povzroči pri otroku še več težkih čustev in nastane en tak začaran krog.

Druga stvar, ki jo lahko naredimo, če želimo otroku pomagati pa je, da ga spodbudimo k izražanju teh čustev. Da jih podeli, odloži, sprosti. Na svoj način in v svojem ritmu. Redko se nam bo zgodilo, da bomo rekli: “Hej, kaj se dogaja. Povej mi več.” in otrok bo odgovoril: “Počutim se tako in tako in zato se vedem tako.”

Pogosto naši otroci ne vedo, kaj se dogaja z njimi, ker čustva so zapletena, naša percepcija teh čustev je zapletena in včasih ne razumemo teh povezav, predvsem otroci. Pa tudi če morda vedo, kaj se dogaja z njimi, morda ne znajo ali ne zmorejo tega izraziti z besedami, predvsem v samem trenutku. Oni le čutijo, reagirajo, procesirajo. In če zahtevamo, da je to na naš način, to ni spodbuda. Spodbuda je dovoliti otrokov način. Dovoliti čustvom, da so.

Dve najpomembnejši stvari sta torej:
1. Ne jemljimo osebno in
2. Spodbudimo otroka, da izrazi

Ko se otrok vede agresivno, moramo torej:

1. Mirno in odločno postaviti mejo glede vedenja in jo potrpežljivo držati
2. Priznati otrokovo doživljanje/perspektivo brez obsojanja
3. Dovoliti vsa čustva in spodbuditi otroka, da jih izrazi in odloži