Kako regulirati svoje reakcije na otrokovo vedenje

Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!

Ko ima otrok neko neželeno vedenje, nas pogosto preplavi in reagiramo na načine, ki jih kasneje obžalujemo. V videu ti predstavim, kaj lahko naredimo, da v teh situacijah ne bi reagirali.

Ko otrok udarja, vpije ali meče stvari, ali vztrajno sitnari, imamo navadno telesno reakcijo, ki se kaže kot naval energije in pogosto nas preplavi.

Takrat se hitro zgodi, da ali to energijo usmerimo navzven in reagiramo npr. z vpitjem, ali se umaknemo, se vdamo, ali se odstranimo iz situacije – imamo težnjo, da bi se skrili.

To so normalne reakcije in pomenijo, da smo preplavljeni in naš živčni sistem v tistem trenutku misli, da ne zmore več. To nato povzroči, da reagiramo na otroka na način, ki ga potem obžalujemo – ali vpijemo, ali rečemo stvari, za katere nam je žal, ali grozimo, loputamo z vrati in podobno.

Kaj torej narediti, da v teh situacijah ne bi reagirali?

Najprej postanimo pozorni in opazujmo, zavedajmo se tega navala energije, ki prihaja, pogosto iz trebuha navzgor in napolni naš prsni koš, lahko se zgodi, da čutimo napetost v grlu ali vročino v glavi ali energijo v rokah.

Prvi korak je torej, da opazimo ta naval energije in ga sprejmemo. Ta energija je pravzaprav sporočilo našega živčnega sistema, ki nam sporoča, da je preplavljen, da se ne počuti udobno.

In govori o nas. O našem živčnem sistemu, o naši potrebi, da se ustavimo in naredimo karkoli moramo narediti – morda splakniti obraz s hladno vodo, popiti požirek vode, stresti dlani in roke… karkoli nam pomaga k samoregulaciji in za vsakega bo ta nekaj drugačen.

To je pomemben prvi korak, ki nam bo potem pomagal biti zmožni se soočiti s tem, kar se dogaja otroku.

Če torej ponovimo – vzemimo si trenutek, da se uglasimo s seboj, opazimo, kaj se nam dogaja, kaj se dogaja v telesu, se ne obsojamo, nismo slabi, če se počutimo jezno ali razburjeno ali, da bi najraje zbežali. Nato si namenimo nekaj sočutja do sebe, npr. sporočilo: “V redu je, samo moj živčni sistem mi sporoča, da je preplavljen.”

Ta korak nam omogoči premor, da lahko nato bolj jasno vidimo, kaj lahko sedaj naredimo najprej zase in nato za otroka. Bolj jasno bomo lahko videli, kaj otrok potrebuje. Lažje bomo prepoznali, da je otrok morda preplavljen ali utrujen, ali ga je morda strah.

Dajmo si torej priložnost za premor preden avtomatsko reagiramo na otrokovo vedenje. Bodimo zgled samoregulacije. In seveda, izven samih situacij naslovimo morebitne sprožilce in zacelimo svoje čustvene rane, da bomo lahko bolj prisotni, bolj zavestni starši.

NOVO

Mini trening OBVLADAJ SVOJE ČUSTVENE SPROŽILCE

Nauči se prepoznati in razumeti svoje sprožilce ter spoznaj preprosta in učinkovita orodja, da lahko začneš takoj prekinjati svoje avtomatske reakcije in celiti svoje čustvene rane. Izkusi proces osvobajanja od svojih sprožilcev.

5-dnevni izziv Osvobodi se svojih trigerjev je že potekel. Posnetke dogodka si lahko ogledaš na tej povezavi:

BREZPLAČNI E - PRIPROČNIK

7 napačnih odzivov, ki škodijo razvoju otroka

7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.

Morda te zanima tudi:

Deli z drugimi:
Facebook
Twitter
Pinterest