Ko otrok udarja, vpije ali meče stvari, ali vztrajno sitnari, imamo navadno telesno reakcijo, ki se kaže kot naval energije in pogosto nas preplavi.

Takrat se hitro zgodi, da ali to energijo usmerimo navzven in reagiramo npr. z vpitjem, ali se umaknemo, se vdamo, ali se odstranimo iz situacije – imamo težnjo, da bi se skrili.

To so normalne reakcije in pomenijo, da smo preplavljeni in naš živčni sistem v tistem trenutku misli, da ne zmore več. To nato povzroči, da reagiramo na otroka na način, ki ga potem obžalujemo – ali vpijemo, ali rečemo stvari, za katere nam je žal, ali grozimo, loputamo z vrati in podobno.

Kaj torej narediti, da v teh situacijah ne bi reagirali?

Najprej postanimo pozorni in opazujmo, zavedajmo se tega navala energije, ki prihaja, pogosto iz trebuha navzgor in napolni naš prsni koš, lahko se zgodi, da čutimo napetost v grlu ali vročino v glavi ali energijo v rokah.

Prvi korak je torej, da opazimo ta naval energije in ga sprejmemo. Ta energija je pravzaprav sporočilo našega živčnega sistema, ki nam sporoča, da je preplavljen, da se ne počuti udobno.

In govori o nas. O našem živčnem sistemu, o naši potrebi, da se ustavimo in naredimo karkoli moramo narediti – morda splakniti obraz s hladno vodo, popiti požirek vode, stresti dlani in roke… karkoli nam pomaga k samoregulaciji in za vsakega bo ta nekaj drugačen.

To je pomemben prvi korak, ki nam bo potem pomagal biti zmožni se soočiti s tem, kar se dogaja otroku.

Če torej ponovimo – vzemimo si trenutek, da se uglasimo s seboj, opazimo, kaj se nam dogaja, kaj se dogaja v telesu, se ne obsojamo, nismo slabi, če se počutimo jezno ali razburjeno ali, da bi najraje zbežali. Nato si namenimo nekaj sočutja do sebe, npr. sporočilo: “V redu je, samo moj živčni sistem mi sporoča, da je preplavljen.”

Ta korak nam omogoči premor, da lahko nato bolj jasno vidimo, kaj lahko sedaj naredimo najprej zase in nato za otroka. Bolj jasno bomo lahko videli, kaj otrok potrebuje. Lažje bomo prepoznali, da je otrok morda preplavljen ali utrujen, ali ga je morda strah.

Dajmo si torej priložnost za premor preden avtomatsko reagiramo na otrokovo vedenje. Bodimo zgled samoregulacije. In seveda, izven samih situacij naslovimo morebitne sprožilce in zacelimo svoje čustvene rane, da bomo lahko bolj prisotni, bolj zavestni starši.