Regulacija čustev je:

1. Opažanje čustev in občutkov v telesu, kar pomeni, da se čustev zavedamo. To omogoča našim možganom, da integrirajo sporočilo in se odločijo, kako se najbolje odzvati; v primeru, da se čustev ne zavedamo, le-ta prevzamejo naša dejanja, so torej tista, ki nas vodijo.

2. Prevzeti odgovornost, da se pomirimo, da se lahko v situaciji obnašamo kot odgovorna odrasla oseba, namesto da se prepustimo lastnemu izbruhu jeze.

3. Spremljanje lastnega razpoloženja in zagotavljanje kakršne koli podpore, ki jo potrebujemo, da ohranimo na splošno pozitiven občutek dobrega počutja, kar vključuje predelavo intenzivnih čustev, ko se pojavijo, ali čim prej po tem.

Regulacija čustev ni:

1. Odklop od čustev ali potlačitev čustev. To ne deluje, saj potlačena čustva niso več pod zavestnim nadzorom in bomo bodisi zboleli oz. se bo to pokazalo na fizični ravni, na telesu, bodisi bomo neregulirano izbruhnili.

2. Obtoževanje otroka (da krivimo otroka) za svoja čustva.

3. Pretvarjanje, da čutimo nekaj, česar ne, ali da ne čutimo nečesa, kar čutimo. Otroci vedno čutijo, kako se dejansko počutimo. To pojasni, zakaj smo včasih navzven mirni, otrok pa se nikakor ne more pomiriti, ampak vedno bolj burno reagira.
Ključno torej je, da si priznamo svoja čustva in prevzamemo odgovornost zanje.

To je v resnici veliko težje kot se sliši, čeprav je preprosto. Gre za to, da opazimo svojo jezo in druga čustva, vendar se upremo delovanju iz teh čustev. Opazimo svoje občutke v telesu, a ne reagiramo iz njih. Opazimo svoje misli, a nas ne potegne vanje. Ne zapletemo se v zgodbo. Opaziti svojo izkušnjo, ne da bi takoj ukrepali, se imenuje čuječnost. Smo prisotni in popolnoma vključeni v to kar se dogaja v naši notranjosti, vendar brez presojanja. Ko si vzamemo teh nekaj sekund, da opazimo svoja čustva, občutke in misli, naredimo premor, ki nam omogoča, da se odločimo, kako se bomo na neko situacijo odzvali.