Ko se otrok upira, nas lahko to precej vznemirja. Mislimo, da je otrok kljubovalen in zahteven. Mislimo, da nam nasprotuje.

Pogosto se starši začnemo z otrokom prepirati, ga prepričevati in od njega zahtevati, ker imamo občutek, da nasprotuje NAM. Zdi se nam, da otrok to počne nalašč, samo, da bi dosegel svoje in gremo v boj, kdo bo koga. Ko se prepustimo tej energiji, dobimo dva človeka v prepiru, na dveh nasprotnih bregovih – starša na eni in otroka na drugi strani.

Na tem mestu lahko narediš prvi pomemben premik k spoznavanju otroka in sebe. Namesto da vidiš otroka, ki ti nasprotuje, kar te vodi v obrambni položaj, te vabim, da vidiš otroka, ki ima svoje stališče. Njegovo stališče ni pozicijsko … ni proti tebi. Pravzaprav gre za to, da najde svoj glas, svoj pogled, svoje vrednote. 

Ko spremeniš svoj pogled na to, kaj upiranje pomeni, boš veliko lažje ohranil/a mirnost in veliko lažje boš pristopila k otroku s tisto pristno radovednostjo: “Ok, kaj se tukaj dogaja? Kaj mi želi otrok sporočiti? Kaj potrebuje?“

Kar otrok takrat potrebuje je POTRDITEV. Potrditev, da so njegov pogled, mnenje, potrebe, počutje… slišani, spoštovani in pomembni.

Namesto, da se torej prepiraš z otrokom, skušaj potrditi njegovo perspektivo. Ko se strinjaš, se mu ne bo potrebno prepirati.

To NE POMENI, da se strinjaš z otrokovimi besedami.

To NE POMENI, da daš otroku vse, kar si želi oz., da narediš to, kar želi otrok.

To POMENI le to, da ne vstopaš v prepir. 

Da skušaš v vsaki situaciji otroka slišati in razumeti njegov svet ter ga priznati in potrditi.

Npr.: Z otrokom si na igrišču in ko rečeš, da bosta kmalu šla, začne otrok vpiti: “Ne, ne grem še. Nikoli nisva na igrišču. Vedno greva tako hitro domov! Ne grem domov!“

Čeprav, kar otrok govori, ni res, skušaj razumeti njegov pogled in njegove potrebe. Rečeš lahko npr.: “Hm, imaš prav. Nisva se še dogovorila, kdaj prideva naslednjič. Vidim, da si zelo rad tukaj. Lahko prideva spet v sredo. Kaj praviš?“

Ali: Otroku prineseš njegovo modro kapo, on pa vztraja, da je njegova tista rumena od bratca. Čeprav veš, da je njegova modra, ne začni otroka prepričevati in mu skušati dokazati, da se moti. Namesto tega, ga skušaj slišati in razumeti. 

Rečeš lahko npr.: “Mhm, zanimivo, v tvojem svetu je tvoja kapa tista rumena. Zanima me tvoj pogled na to. Povej mi več.”

Seveda ne vemo, kako se bo situacija razvila naprej, toda če zmoremo ostati v energiji radovednosti in na strani otroka, potem se bo otrok slej kot prej počutil slišanega, razumljenega in pomembnega in ne bo več imel potrebe po upiranju, prepiranju in nasprotovanju. Pomembno je torej, da se ne postavimo v vlogo nasprotnika, ampak smo otrokov zaveznik.