Naši možgani delujejo tako, da ves čas, brez našega zavedanja, delajo predvidevanja kaj morajo narediti naslednje, da nas ohranijo žive in varne. Kako pa se možgani naučijo oz. razvijejo kapaciteto za ta predvidevanja? Torej, ljudje se učimo o svetu okrog sebe skozi nekaj čemur rečemo statistično učenje. To pomeni, da moramo ponavljati neke izkušnje, znova in znova, da naši možgani razvijejo sposobnost za pravilno predvidevanje.

Otroci pa še nimajo veliko teh izkušenj in njihovi možgani se šele učijo predvidevati. Otroci se tako občasno soočajo z velikimi razočaranji – možgani nekaj predvidijo, zgodi pa se nekaj drugega, nekaj nepričakovanega. Na primer, otroku rečemo, da bomo šli popoldne na pico, potem pa se nekaj zgodi in ne moremo iti. Ali, otrok si zamisli modro skodelico, potem pa dobi zeleno. Kaj se zgodi nato? Avtomatski stresni odziv, ki mu rečemo trma ali izpad trme.

Odraslim se na takšne spremembe ni težko prilagoditi, vsaj večinoma. Pri otroku pa je drugače – zgodi se nekaj, čemur rečemo napaka v predvidevanju. Ko otrok doživi nekaj, kar ni pričakoval, se lahko to občuti precej katastrofalno, čeprav se zfi nam odraslim malenkost.

Otrok potrebuje leta, da razvije zmožnost se umiriti in si npr. reči: “Nič takšnega ni. Bomo pa šli jutri na pico.” Ali: “Mleko ima enak okus v modri ali zeleni skodelici.“

Kako torej pomagati otroku, kako ga podpreti?

Prvič, z zavedanjem, da obstaja nekaj takšnega, kot napaka v predvidevanju in namesto, da uporabljamo izraz kot je izpad trma, bi lahko preprosto rekli napaka v predvidevanju, ali stresni odziv, kar v resnici tudi je.

In drugič, ko otrok doživi napako v predvidevanju, ostanimo mirni in uporabimo koregulacijo. Ostanimo z otrokom in ga ne skušajmo izvleči iz čustev in ga prepričevati, da ni nič hudega, pač pa mu pomagajmo, da jih v ob naši varni prisotnosti odloži in gre naprej nekoliko lažji.