Prosta, ne-strukturirana, ne-vodena igra je zelo pomembna za razvoj otroka.

Ko se otrok igra, ga pogosto povsem posrka v ta drug svet. Kaj lahko takrat opazimo – prvič, otrok je kreativen, uporablja svojo domišljijo, ki je zelo pomembna življenjska veščina tudi za kasneje, rešuje probleme, se sprošča, odlaga stres.

Ampak dogaja se še nekaj pomembnega. Ko se otrok igra, pravzaprav predeluje stvari, ki se mu dogajajo v življenju. Pogosto projicira te stvari na igrače, s katerimi se igra. Na primer, nekaj se je zgodilo v vrtcu ali v šoli, zaradi česar se počuti neprijetno ali zmedeno in to se bo nato igral v svoji igri, to stvar ali situacijo bo projiciral na samo igro. Kar se dogaja je, otrok konkretizira stvari, ki se mu dogajajo v življenju in jih morda ne razume najbolje. Otrok še nima polno razvitega prefrontalnega korteksa, da bi o stvareh premislil, kot to počnemo odrasli in bi na situacijo pogledal iz različnih zornih kotov in razmišljal o primernih rešitvah.

Tako se recimo igračke med seboj kregajo ali nekoga npr. ne upoštevajo in podobno. Otrok bo na različne načine skozi igro preizkušal različne odzive in iskal možne rešitve. Takšna igra je lahko videti sprva precej kaotična. Otrok pogosto v takšni igri pretirava. A če mu damo čas in opazujemo, bomo videli, da bo sčasoma, morda že v eni igri, ali skozi več serij podobne igre, začel prihajati do nekih rešitev, torej našel bo neko rešitev ali odgovor v tej svoji zgodbi oz. igri. Pogosto bo otrok preigraval neko situacijo znova in znova, dokler ne bo našel neke rešitve ali razumevanja te situacije.
In to je zelo pomembna stvar, ki jo moramo ceniti. Otrok namreč predeluje toliko pomembnih notranjih doživljanj skozi igro in če to igro prekinjamo (npr. nam ni všeč, da se igračke tepejo in posegamo v to igro in jo skušamo ustaviti), ali če otrok npr. nima časa za takšno prosto igro, kjer bi lahko vse stvari, ki se mu čez dan dogajajo predeloval, s tem prekinjamo ta notranji proces.

Zato ne prekinjajmo takšne igre in omogočimo otroku, da ima dovolj časa za prosto, ne-strukturirano igro.

Če se želimo otroku pridružiti v igri (kar je lahko včasih povsem ok), pustimo otroku, da on vodi igro in bolj opazujemo in se ne vmešavamo preveč s svojimi idejami ali celo obsojanjem.

Spodbujajmo torej samostojno, ne-strukturirano, ne-vodeno igro, v kateri se otrok povsem izgubi v svoji domišljiji in dovolimo, da ohranja in krepi svojo domišljijo ter, da predeluje vsakodnevne stvari in razvija svoj notranji svet in stik s seboj. To je izjemno pomemben del otrokovega duševnega zdravja in razvoja socialnih veščin.