Ko otrok dobi bratca ali sestrico

Play Video
Naroči se na moj YouTube kanal in ne zamudi naslednjega videa!
Ko pride v družino nov član, ko torej otrok dobi bratca ali sestrico, lahko postane vedenje starejšega otroka težavno in nemogoče.

Povzetek:

10 nasvetov, kako lahko otroku in sebi olajšamo to veliko spremembo

 

Transcript:

Ko pride v družino nov član, ko torej otrok dobi bratca ali sestrico, lahko postane vedenje starejšega otroka težavno in nemogoče. Pogosto to ni takoj po prihodu sorojenca, saj je otroku dojenček sprva zanimiv, ko pa ugotovi, da ni le na obisku, ampak bo ostal trajno v družini, se lahko vedenje poslabša.

 

Kaj lahko naredimo, da otroku in sebi olajšamo to spremembo?

 

  1. Prva stvar, ki nam lahko pomaga je, da otroka že med nosečnostjo čim bolj pripravimo na prihod dojenčka. 

 

  1. Druga pomembna stvar je, da se zavedamo, da ta priprava na prihod dojenčka, ne bo spremenila dejstva, da bo otroku težko. Pomislite na najtežji razpad romantične zveze, ki ste ga imeli in pomnožite to s 1000. Tako se sedaj počuti starejši otrok.

 

Ali pa – kako bi vam bilo, če bi mož pripeljal domov še eno ženo (ali žena še enega moža) in bi rekel, da ima to osebo zelo rad in sedaj jo moraš imeti rada še ti.

 

Otrok je bil naš edini otrok. Bili smo center njegovega sveta. In potem naenkrat se pojavi nekdo, ki ga mi tako zaljubljeno gledamo in je ves čas v našem naročju. Za otroka to pomeni strto srce. Poln je težkih čustev, ki jih še sam ne razume. Vse to izraža s svojim vedenjem, ker še ne zmore svojih čustev in občutkov izraziti z besedami.

 

  1. Pomembno je torej, da povečamo povezanost s tem starejšim otrokom. Otrok je jezen, zmeden, prestrašen, zaskrbljen, razočaran, ljubosumen… poleg tega gre sedaj veliko naše pozornosti k dojenčku. To vse pomeni izgubo stika, izgubo povezanosti in pogosto tudi izgubo varnosti. Naj bo torej naša prednostna naloga, da povečamo povezanost s prvim otrokom.

 

Zavedajmo se, da bo otrok preizkušal, če ga imamo še zmeraj radi. Zato je zelo pomembno, da odnos z otrokom teče gladko, sproščeno in, da se izogibamo konfliktom in bojem za premoč. Čeprav se nam zdi, da je otrok tisti, ki ustvarja boje za premoč, se zavedajmo, da sta za takšen boj potrebna dva. Četudi je otrok tisti, ki da povod, se boja ne rabimo udeležiti. Otrok nas potrebuje da smo njegov varen pristan, stabilen steber in, da smo na njegovi strani in ne, da smo njegov nasprotnik.

 

  1. Dovolimo čustva

Če je naš otrok zelo jezen, če ima veliko izbruhov ali izpadov t.i. trme, se zavedajmo, da moramo okrepiti povezanost z otrokom. Jeza je v tem primeru zaščita pred spodaj ležečimi bolj ranljivimi čustvi, kot je žalost, bolečina, razočaranje. Če kdaj udari, je agresiven, je to zato, ker še nima razvite kontrole nad impulzi. Ne more si pomagati, ker ne ve, kako naj obvladuje svojo jezo. Kako se bomo odzvali na njegovo jezo, je ključnega pomena. Če bomo zagotovili otroku dovolj varnosti, da lahko to jezo izrazi, kar pomeni, da bomo mi zmožni to jezo sprejeti, bo lahko otrok jezo sprostil in prišel v stik s tistimi bolj bolečimi čustvi. Nič ni bolj celilno zanj in povezujoče za oba, če se lahko v našem naročju razjoče.

 

Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je, da sprejmemo vsa otrokova čustva. Naša naloga ni preprečiti ta težka čustva, ker se nam morda zdi, da če je otrok jezen ali žalosten, da smo mi slabi starši, naša naloga je otroku držati prostor za vso paleto čustev, ki se morda v njem porajajo.

 

  1. Bodimo zgled. Če se mi odzivamo na otroka z razumevanjem in empatijo, ga učimo, kako biti empatičen in obvladati svoja čustva in impulze. Če se mi jezimo na otroka, vpijemo nanj, izgubljamo živce, ali ga celo pošljemo na stolček razmišljati, potem modeliramo jezo in neobvladovanje čustev. Ne bodimo torej potem presenečeni, če se otrokovo vedenje ne izboljša.

 

  1. Obdržimo tiste meje ki smo jih imeli tudi prej in temeljijo na družinskih vrednotah in zavedajmo se, da meje niso preprosta navodila oz. zahteve, kjer pričakujemo, da otrok uboga, ampak postavljajmo meje z empatijo in otroku pomagajmo, da naša pričakovanja izpolni.

 

  1. Četrta stvar, ki je pomembna je, da to sedaj ni čas, da od starejšega otroka pričakujemo, da bo veliki brat oz. velika sestra. Ne uvajajmo sedaj dodatnih sprememb kot je npr. odvajanje od plenic ali spanje v svoji sobi. Naj bo to čas, ko je lahko tudi starejši otrok dojenček, z veliko cartanja in ljubkovanja.

 

  1. Skušajmo obdržati iste rutine, ki smo jih imeli pred prihodom dojenčka. To bo starejšemu otroku dalo občutek varnosti.

 

  1. Devetič, poskrbimo, da preživimo čas 1:1 s starejšim otrokom, brez dojenčka. Naj bo to čas, ko počnemo tisto, kar želi otrok, hkrati pa izkoristimo ta čas, da govorimo o otrokovih težkih čustvih in občutkih, lahko jih npr. narišemo, ali se igramo igro vlog, kjer s figuricami uprizorimo podobno situacijo, kjer je npr. starejši bratec, ki je lahko tudi avtomobilček, zaskrbljen zaradi prihoda dojenčka, a mu mama in oče avtomobila pomagata, da izrazi svojo jezo, ljubosumje in razočaranje ter se na koncu v njunem objemu razjoka in pomiri.

 

  1. Če imamo majhno razliko med otrokoma, to navadno pomeni, da je starejši otrok ravno v razvojni fazi t.i. trme, ko se nam pridruži drugi otrok. V tem primeru se zavedajmo, da bo nekaj časa naporno in, da moramo otroka še dodatno podpreti skozi to obdobje. V tem obdobju se namreč dogaja cel kup razvojnih procesov, ki so za otroka zelo naporni, med drugim še ni zaključen proces separacije, kar pomeni, da nas otrok še toliko bolj potrebuje. Zavedajmo se, da več kot mu damo bližine, povezanosti, sprejemanja, varnosti, bolj kot sprejmemo vse dele otroka, vključno z njegovo jezo, agresijo in žalostjo, lažje bo otrok šel čez to spremembo in, kar je še bolj pomembno – z otrokom bomo zgradili močne temelje povezanega in zaupnega odnosa, to pa bo seveda vplivalo pozitivno tudi na njegov odnos z mlajšim bratcem ali sestrico.

 

Pa še bonus korak oz. nasvet. Poskrbimo zase. Poiščimo si podporo, če jo potrebujemo. Če mi nismo ok, če smo utrujeni, izčrpani, če nismo naspani, če ne jemo kvalitetno, če z nikomer ne govorimo o svojih izzivih in težkih čustvih, če ne dobimo razumevanja in empatije, če nimamo časa zase, se vse to pozna na našem stanju, to pa seveda neposredno vpliva na stanje naših otrok in na naše odzivanje nanje.

 

Povezane vsebine:

Na pomoč! Moja otroka se kregata..

Kako otrok razvije nadzor nad svojimi čustvi in impulzi

BREZPLAČNI E - PRIPROČNIK

7 napačnih odzivov, ki škodijo razvoju otroka

7 najpogostejših starševskih odzivov, ki ne samo, da škodijo otrokovemu razvoju, pač pa tudi rušijo stik z otrokom. Hkrati pa dobiš ideje, kaj lahko narediš namesto tega, da bo tako otrok, kot vajin odnos z otrokom, uspeval in cvetel.

Morda te zanima tudi:

Deli z drugimi:
Facebook
Twitter
Pinterest