Kolikokrat si se znašla v situaciji, ko tvoj otrok izbruhne — kriči, joka, udarja, te odriva…
In ti ne veš točno, kaj narediti.
Poskušaš ostati mirna, razložiti, prepričati, umiriti situacijo… pa nič ne deluje.

Danes bi rada razložila, zakaj je to tako — in kako se lahko odzoveš, da bo otrok res slišal in čutil tvojo podporo.

Ko ima otrok izbruh, ne gre za to, da bi bil trmast ali nespoštljiv.

Gre za to, da je njegov živčni sistem preplavljen, da je v stresu — in takrat ne zmore slišati in sodelovati.

Če v tistem trenutku uporabljamo kazni, time-oute, ignoriranje, ali pa skušamo otroku prijazno razložiti, zakaj to ni pomembno…
…otrok tega preprosto ne sliši.

Njegovi razmišljujoči možgani – tisti del, ki zna razmišljati, se umiriti in razumeti, kaj govorimo – se v takšnem stanju izklopijo.

Zato naše besede ne dosežejo otroka.
In prav zato se izbruhi ponavljajo.

Razmišljujoči del možganov – tisti, ki uravnava čustva in impulze – se začne razvijati šele okoli 4. ali 5. leta, pri nekaterih otrocih pa še kasneje. Ta del možganov je odgovoren za čustveno regulacijo, kontrolo impulzov oz. vedenja in izvršilne funkcije.
To pomeni, da mlajši otrok nima orodij, da bi se sam pomiril.

Otroci z močno voljo, občutljivi otroci, nevrorazlični otroci – ti otroci pogosto doživljajo še več stresa in hitreje jih preplavi, zato so lahko izbruhi pogostejši in intenzivnejši.

Otrokovi izbruhi torej niso znak nespoštovanja. So znak preplavljenosti.

Kaj pa lahko naredimo, ko pride do izbruha?

Prvi korak ni razlaganje in prijazno prigovarjanje.
Ni kazen ali ignoriranje.
Ko pristopimo na tak način, ne dosežemo otroka. Zgrešimo ga. Ker skuša naš logični del možganov komunicirati z otrokovim čustvenim delom možganov in to ne gre.
Npr., ko otrok izbruhne, ker smo mu narobe odrezali kruh in mi pristopimo z razlaganjem, da to ni pomembno in si samo želimo, da bi otrok to razumel, enostavno ne zmore, v tistem trenutku. Zato v teh situacijah ne uporabljamo logike in ne razlagamo.

Pristopiti moramo na t.i. način od spodaj navzgor, ker informacije vedno prihajajo najprej iz telesa. 80% informacij prihaja iz telesa v možgane in le 20% obratno.
1. Najprej moramo nasloviti spodnje možgane – MD oz. živčni sistem otroka – ti možgani se sprašujejo: Ali sem varen? Najprej moramo torej otroku zagotoviti občutek varnosti.
2. Nato naslavljamo LM – ti možgani sprašujejo Ali sem ljubljen? Sem sprejet?
3. Šele nato sledijo besede in naslavljanje višjih možganov, iskanje rešitev itd. (če je to potrebno)

Prvi korak je torej regulacija otrokovega ŽS – preko svojega umirjenega ŽS reguliramo otrokov ŽS; in nato naslavljamo LM – LM potrebujejo povezanost, priznanje otrokovih čustev in predvidljive odzive staršev, ki ne predstavljajo vira grožnje za otroka.

Največ, kar lahko damo otroku v izbruhu, je naša prisotnost. Ni pomembno, kaj rečemo, ampak kako smo z otrokom. Otrokov sistem nas namreč čuti veliko bolj kot sliši. Naša notranja varnost je tista, ki pomaga otrokovemu ŽS, da se vrne v ravnovesje.

Zato se izbruhi pogosto umirijo šele, ko smo mi ok in varni znotraj sebe ob otrokovem izbruhu.

Zapomni si:
– izbruhi so signal, da je otrokov sistem preplavljen
– solze otroku pomagajo sprostiti stres
– otrok nas ne želi namerno izzivati – otrok ni težaven, ampak mu je težko

In najpomembnejše – otrok se bo počutil varnega šele, ko bomo mi zmogli ostati prisotni in povezani.

Ne se torej bati izbruhov, ker so del razvoja in so normalni. So način, kako sistem sprosti napetosti in stres iz telesa.

Če želiš izvedeti, kako v teh trenutkih ostati povezana z otrokom in kako postopno graditi sodelovanje z otrokom – tudi, ko je res težko, ostani blizu. Kmalu bo na voljo brezplačen webinar za starše intenzivnih, močnovoljnih otrok, kjer bom predstavila, kako graditi povezanost, kako se regulirati in stopiti v vlogo vodje v svoji družini ter zakaj se sprememba vedno začne pri nas.