Verjetno si že slišal/a za nasvet, da otroku ponudiš izbiro in na tak način lažje dosežeš sodelovanje, saj izpolniš otrokovo potrebo po avtonomiji.

Pogosto izbira dejansko dobro deluje. Otroku lahko pomaga, da gre lažje čez neko tranzicijo, npr. si umiti zobe, ali se obleči.

Toda… kaj narediti v primeru, ko:
daš otroku izbiro med A in B in on izbere C?
Na primer: “Boš pil vodo ali mleko?” in otrok izbere sok.
Ali: “Se boš obul sam ali te obujem jaz?” Otrok: “Ne bom se obul in tudi ti me ne boš.”

Pri otrocih z močno voljo, ali otrocih ki so v razvojni fazi t.i. trme, izbira pogosto ne deluje.

Kaj lahko torej narediš, če se soočaš s tem izzivom?

Poglejmo najprej, zakaj otrok izbere tisto, kar ni na izbiro?

Otrok med A in B izbere C, ker je to njegova naloga. Njegova naloga je, da vadi, da je odgovoren zase.

Njegova naloga je, da nam sporoči njegove želje, da jasno in glasno pove: “Jaz sem SAM svoj šef!” In s tem kaže zametke samostojne in neodvisne osebo, ki jo želimo tudi sami vzgojiti. Nekoga, ki je odgovoren zase.

A vendar, na koncu moramo še vseeno skozi vrata. Po možnosti pravočasno.

Zato izbira ni vedno primerna. Pogosto damo otroku izbiro, ker upamo, da se bomo s tem izognili njegovemu upiranju in močnim čustvom. Kajti, če postavim mejo in hočem, da otrok naredi nekaj, kar ne želi narediti, se bo otrok, predvsem otrok z močno voljo, uprl. Njegov glasni in jasni ne nam lahko zamaje tla pod nogami. In tako upamo, da če mu ponudimo izbiro, da se to ne bo zgodilo.

Ko otrok ne zmore izbrati, je čas da postavimo mejo.

Stopiti želimo v energijo ljubečega, samozavestnega vodje v svoji družini. Ne bojimo se postaviti meje, ker se ne bojimo, da otrok ne bi bil zadovoljen z našimi odločitvami. Sprejmemo, da ni zadovoljen in smo mu pripravljeni držati ljubeč prostor za njegova čustva, medtem ko ne odstopamo od svoje meje.

Otrok nas ne potrebuje, da mu popuščamo. Naša naloga ni, da otroku ves čas ugajamo. Naša naloga je, da imamo z otrokom iskren, pristen odnos. Otrok potrebuje, da izhajamo iz energije: »To zmorem!« Smo stabilni, vemo, za čem stojimo, pričakujemo otrokov odpor in se nanj odzovemo pozitivno in spoštljivo.

Na primer:

“Čas je, da se obuješ in odideva. Pomagala ti bom se obuti. Razumem, da bi ti raje ostal doma. Vem, težko je.”

Otroka primemo, nežno a odločno in mu obujemo čevlje. Zelo pomembno je, da tega ne počnemo v jezi. Ja, otrok se bo verjetno upiral, a če vemo, da je to upiranje normalno in ga pričakujemo, bomo lahko ostali zraven tisti stabilni, ljubeči starši, ki vedo, kaj počnejo. Razumemo, da je otroku težko in smo empatični. Njegov upor ni proti nam. Njegova čustva so dobrodošla.

Njegovo upiranje bomo najbolj učinkovito zmanjšali tako, da otroka slišimo. Da mu damo prostor za njegov “ne”. Da razumemo njegova čustva glede situacije oz. meje, ki jo postavljamo.

S temi situacijami se želimo soočiti z zaupanjem, ker jih pričakujemo in razumemo.
Smo samozavesten, odločen in ljubeč vodja, ki ve kaj počne in hkrati razume otroka in je empatičen.

To je tista energija s katero želimo priti v takšne situacije.

Če te zanima še več nasvetov, se mi pridruži na predavanju 3 ključni koraki pri vzgoji otrok z močno voljo, v četrtek, 28.11. ob 9h.

Povezava do predavanja: