Si se že kdaj zalotila, da si otroku rekla »Ne«, in potem čez 2 minuti popustila – ker si bila preutrujena, da bi zdržala pri svoji odločitvi?
Ali pa si postavila mejo, potem pa te je preplavila krivda, ko je otrok jokal ali protestiral?

Vem, kako izčrpavajoče je lahko to vsakodnevno pregovarjanje.
Zato ti želim danes predstaviti 3 resnice, ki ti bodo pomagale, da boš meje postavljala z več miru, jasnosti in povezanosti.

1. Meje niso proti otroku – so za otroka.
Otroci potrebujejo meje. Meje niso kazen, ampak okvir, ki daje občutek varnosti. Meje so struktura doma.
Otrok ne potrebuje starša, ki ves čas popušča – ampak nekoga, ki ve, kje je meja in jo zna postaviti mirno, a odločno.
To pomeni, da zna reči »ne«, a mu je hkrati tudi udobno se odpreti in biti v bližini in intimnosti. Ne torej ne pomeni, da postavimo pred sabo zid. Naš “ne” ni zgolj zavrnitev, ampak gre za to, da želimo poskrbeti zase ali za drugo osebo. Ko rečemo ne, pravzaprav rečemo: “ne, ker mi je mar zase” ali “ne, ker mi je mar zate”.

2. Meje postavljamo iz svojih vrednot – ne iz strahu ali potrebe po kontroli.
Če ne vemo, zakaj mejo postavljamo, se hitro ujamemo v boj za premoč.
Ko pa vemo: Zakaj je to pomembno zame? Kaj želim otroka naučiti?, potem lahko ostanemo stabilni – tudi ko otrok protestira.
Kako vemo, ali in zakaj nam je nekaj pomembno? Tako, da si postavimo jasne družinske vrednote.
Ko prepoznamo in poimenujemo vrednote naše družine, si damo osnovo za naše starševstvo. Nismo več prepuščeni čustvom in trenutnemu razpoloženju, pač pa lahko svoje odločitve o starševstvu vodimo skozi filter naših vrednot in se pokažemo kot bolj mirni in učinkoviti starši.

3. Ključna je povezanost in empatija
Otrok je lahko ob meji frustriran ali se razjezi. To je normalno.
Naša naloga ni, da je otrok vedno zadovoljen in nasmejan. Pač pa, da se počuti varnega, slišanega in spoštovanega, tudi ko sliši »ne«. Tako bo vedel, da smo na njegovi strani, ohranili bomo povezanost in lažje bo sprejel našo mejo.
Naša naloga je, da smo močni in da smo steber v naši družini in ne dovolimo, da nas kaotična otrokova čustva spravijo iz ravnovesja.
Ob tem pa je pomembno, da smo sočutni tudi do sebe – ker včasih ne zmoremo idealno. In to je čisto v redu.

Meje so del odnosa – in ne gre za to, da jih postaviš popolno, ampak da jih postavljaš zavestno.
Če si želiš več miru, manj pregovarjanja in bolj povezan odnos z otrokom, te vabim, da si ogledaš moj tečaj Vzgoja brez boja – ki te vodi korak za korakom skozi vse te izzive.