BLOG
KAJ JE COACHING ZAVESTNEGA STARŠEVSTVA? 
Coach zavestnega starševstva sodeluje s starši in jim pomaga, da postanejo starši, kakršni si želijo biti. Coaching je proces, v katerem coach predstavlja podporo posamezniku pri doseganju in izkoriščanju vseh njegovih potencialov. Številni dejavniki nas ovirajo pri tem, da bi bili učinkoviti, modri in ljubeči starši. Pogosto naša jeza ni pod nadzorom, njen izvor pa velikokrat sega v lastno otroštvo in nima dejansko ničesar opraviti z našimi otroci, ki pogosto postanejo naša tarča.  
 
Velikokrat smo v naših pomembnih odnosih neizpolnjeni, spopadamo se z nezadovoljenimi potrebami, zlorabami, odsotnimi partnerji ali drugo prtljago iz otroštva. Pogosto imamo kljub občutku hvaležnosti za svoje otroke, partnerje, družine in prijatelje, občutek, da nam v življenju nekaj manjka. Poskus spopadanja s katerim koli od teh dejavnikov nam preprečuje, da bi bili starši, kakršni si v resnici želimo biti.  
 
Coaching se osredotoča na sedanjost in pomaga strankam pri postavljanju zelo jasnih in konkretnih ciljev, ki jih želijo doseči v prihodnosti. O preteklosti se razpravlja občasno in po potrebi, predvsem v luči raziskovanja, kaj stranki preprečuje napredovanje. Pri coachingu je glavni poudarek na premikanju naprej in akciji. To, kar se je zgodilo v preteklosti, seveda ključno vpliva na to, kdo smo danes, toda svoje temeljne potrebe lahko zadovoljimo le v sedanjem trenutku, prav tako pa se lahko odločimo in naučimo, kako jih bomo zadovoljili tudi v prihodnosti. 
 
Biti starš in vzgajati zadovoljne, odgovorne in odporne otroke ni nagonsko. Otroci v naše življenje ne pridejo skupaj z navodili za uporabo. Številni starši se trudijo usklajevati starševstvo s kariero oz. službo s polnim delovnim časom, neskončnim seznamom opravkov in več kot enim otrokom. Težko je ostati potrpežljiv in prijazen, ko si želiš le, da bi si otrok obul čevlje, ne da moraš 10-krat ponoviti ali, da bi prenehal tepsti svojega bratca. Na voljo je veliko nasvetov za starše in težko je vedeti, kaj v resnici deluje in kaj je najbolje zate in za tvojo družino. 
 
Sodelovanje s coachem za starše vam lahko pomaga, da se naučite, kako se bolje povezati s svojim otrokom in obvladati neizogibne težave, izzive in konflikte med vami in otrokom ali med sorojenci. 
 
Nekatera pogosta vprašanja in izzivi, zaradi katerih se starši odločijo za pomoč coacha, vključujejo naslednje: 
 
• Kako dosežem, da bo otrok izpolnil moje zahteve, ne da bi uporabil grožnje, prisilo, kazen ali nagrade? 
• Kaj lahko naredim, da bi se moji otroci manj prepirali in pretepali? 
• Kaj lahko storim, da naredimo večere, jutra in prehode bolj prijetne? 
• Kaj lahko storim glede otrokovega nespoštljivega vedenja? 
• Kako vzpostavim in ohranjam realne meje? Ali lahko kdaj popustim? 
• Kako naj preneham kričati?  
• Kako lahko pripravim svojega otroka, da me bo slišal, brez da vpijem? 
 
 
Coaching je intenziven proces. Naloga coacha je, da klientu pomaga poiskati njegove notranje vire moči, na katere se bo opiral na poti iz svoje cone udobja, ki jo je živel doslej. Pomaga vam, da odkrijete in razvijete svoje potenciale, sposobnosti, da si dovolite stopiti na področja, kamor še niste stopili, se zaveste svoje možnosti izbire, o sebi spoznate stvari, ki vas navdušijo in včasih presenetijo ter vse to uporabite, da spremenite družinsko dinamiko in postanete starš, kakršen ste si vedno želeli biti. 

Coaching ni svetovanje ali terapija. Coaching je način dela, kjer vas coach preko vprašanj, vodi, da sami prepoznate bistvo svoje težave in najdete način kako jo preseči. Gre za proces, s katerim lahko prekinete nekonstruktivne začarane kroge svojega delovanja. Omogoča uvide in spoznanja o sebi, opustitev neučinkovitih oblik razmišljanja, vedenja in ravnanja. Gre torej za proces osebne rasti

Coach vam v tem procesu ne svetuje, saj le vi veste, kaj je najbolje za vas, in vam popolnoma zaupa, da boste prispeli na svoj cilj. Coach podpira, izziva in spodbuja klienta, da sprejme najboljše odločitve zanj na najboljši možen način. Coach je posameznikov zaveznik, nekdo, ki mu zares prisluhne, ga razume in mu zaupa. 
Delo s coachem za starše je prvi korak k temu, da postanete starš, kakršen ste si vedno želeli biti. 
 
"Način, kako ravnamo s svojimi otroci, neposredno vpliva na to, kakšna prepričanja o sebi si ustvarijo." – Ariadne Brill

MOJA ZGODBA
Moje življenje se je spremenilo neke mrzle, jasne januarske noči. Drvela sva po prazni avtocesti. Zvezde so svetlo žarele na nebu in navdajale ves svet s čarobnostjo. Mudilo se je. Še zmeraj se spomnim, kako so me preplavljali mešani občutki strahu, vznemirjenja in bolečine ter hkrati radovednega pričakovanja in neke nadnaravne moči. Počutila sem se krhko in neskončno močno hkrati. Zlila sem se z nevidno energijo okrog mene. Noč je bila tako mirna. Gledala sem zvezde in se polnila z močjo in umirjenostjo. Mudilo se je. Jaz pa sem samo bila. Prepustila sem se valovanju in se osredotočala na dihanje. Odprla sem se univerzumu in zaupala.  
 
Postala sem MAMA. Prvič. Sredi avtoceste, na odstavnem pasu, kamor je partner zapeljal in skušal čim bolj nežno ustaviti, potem, ko je otroček že prikukal na svet. Koliko ljubezni, nežnosti, topline in sreče me je preplavilo. Zleknila sem se na zadnjem sedežu avtomobila in pokrila ter nežno objela majhno bitjece, ki se je počasi plazilo po mojem trebuhu navzgor. Težko je opisati z besedami, kako blaženo, umirjeno in izpolnjeno sem se počutila. 
 
Moje življenje je po tisti noči postalo popolnoma drugačno. Prvič v življenju sem postala resnično odgovorna za življenje majhnega človeškega bitjeca, ki je bilo tako nemočno in odvisno od mene. Jaz, svobodna duša, ki sem si tega otroka želela bolj kot karkoli, sem po drugi strani tako hrepenela po svoji svobodi in času zase. Seveda nisem dobila otroka iz reklamnih letakov, ki tako umirjeno spijo v svojih posteljicah – moja hčerkica je veliko jokala, ni se hotela voziti v vozičku, ni hotela dude, ni hotela sedeti v gugalniku, ni se dobro počutila v lupinici v avtomobilu in kadar sem jo pripela, je skoraj v trenutku sledilo glasno pritoževanje. Tudi spati ni hotela. Njeno spanje je bilo povsem omejeno na materinsko blazino, ovito okoli mojega telesa. Če sem jo hotela odložiti, se je takoj zbudila in to glasno oznanila. Moje svobode ni bilo več, še na stranišče nisem mogla več sama. Kljub neizmerni ljubezni do moje zahtevne deklice, sem se počutila tudi ujeto, nemočno in nerazumljeno. 
 
Kljub temu nama je šlo dobro. Znala sem (vsaj malo) tudi poskrbeti zase in s hčerkico sva bili večinoma uglašeni. Toda takrat še nisem prav dobro zaznala, da starševstvo zame ne bo tako pravljično, preprosto in naravno kot je bila moja porodna izkušnja. 
 
Hčerka je bila zahtevna. Zelo zahtevna. Energična. Močno voljo je pokazala že kot dojenček, ko se je na vso silo hotela strgati iz lupinice, dokler ni bila vsa zaripla in (priznam) se je večkrat zgodilo, da je vožnjo preživela v mojem naročju na zadnjem sedežu. Večja kot je postajala, bolj je uveljavljala svojo voljo. Vztrajno. Nepopustljivo. Hkrati je bila tudi zelo zelo občutljiva, ni prenesla hrupa, trušča, ljudi, šivov in listkov na oblačilih, kap, lasnih sponk, prehodov od igre k obroku, iz hiše na sprehod ali od pravljice v posteljo. In še bi lahko naštevala. 
 
Označila sem jo za trmasto in nemogočo. In jo hotela spremeniti. Bolj kot sem jo skušala nadzorovati in spremeniti v ubogljivega otroka, bolj se je upirala in še bolj vztrajno pritiskala na moje gumbe. Do takrat sem že prebrala nekaj kvalitetnih knjig na temo starševstva in vedela sem, da želim svojemu otroku omogočit, da je svoboden in pristen. Toda kako? Njeno obnašanje me je jezilo. Velikokrat sem se znašla v stanju reaktivne mame, ki stresa svojo jezo na otroka, ga sodi in sramoti. S hčerko sva se znašli v nehvaležnem začaranem krogu boja za premoč. Kam je izginila tista čista, globoka povezanost? Včasih sem se prav bala biti sama z njo. Strah me je bilo mojih reakcij, ki so vodile v vse večjo nepovezanost in izgubo stika z njo, ki sem jo imela najraje na svetu. Borila sem se z njenimi intenzivnimi izbruhi, tesnobo, njenim kljubovanjem in potrebo po nadzoru. Doživljala sem vse, od zatiranja čustev do jeznih izbruhov ter se nato znašla v poplavi občutkov krivde in sramu. Počutila sem se najslabša mama na svetu. 
 
Vedela sem, da to ni pravi način. Nekje globoko v sebi sem čutila, da je obstaja še druga pot. Nisem hotela, da se moja hčerka zraven mene počuti prestrašeno, nevredno in neljubljeno. Nekaj sem morala spremeniti. Čim prej. Takoj. Vedela sem, intelektualno, zakaj ni dobro, da se jezim in zakaj se je moja hči obnašala tako, kot se je. Pa vendar, jeza je prihajala iz telesa, bila je zapisana v mojih celicah in nisem je znala in zmogla kontrolirati. Svojih reakcij nisem razumela. Nisem jih znala spremeniti. 
 
Začela sem raziskovati. Brati. Se poglabljati. Ko sem stopila na pot osebne rasti, sem spoznala, da je vsaka moja reakcija priložnost, da se iz nje učim. Učim o tem, kaj je v meni še nezaceljeno. Iskala sem in vrtala in odstirala globoko speče plasti same sebe. Priti sem morala do izvora, do semen, ki so bila zasejana vame daleč v preteklosti, tako daleč, da se tega nisem niti spominjala. Bila sem trdno odločena, da bom našla pot nazaj k sebi in s hčerko ponovno vzpostavila globok, povezan in razumevajoč odnos. Bila sem trdno odločena, da bom hčerko osvobodila in razbremenila svoje čustvene prtljage, ki se je tam nakopičila skozi generacije. Bila sem trdno odločena, da bom postala mama, ki zmore pogledat v ogledalo, ki mi ga nastavlja hči in sprejeti to kot darilo, ki mi omogoča rast in razvoj. Bila sem trdno odločena, da bom prekinila generacijske čustvene vzorce in hčerki omogočila, da ohrani stik s sabo in se razvija v svoj svoboden, pristen jaz. 
 
Ta odločitev me je vodila na dolgo, včasih trnovo, vendar globoko izpolnjujočo pot vase, pot iskanja svoje resnice, do svoje avtentičnosti in do preobrazbe svojih sprožilcev na najgloblji ravni. Svojo jezo, strah, tesnobo, sram, sem preoblikovala od znotraj navzven. S tem, ko sem zacelila svoje najgloblje, najbolj ranjene dele in ko sem spremenila odnos sama s seboj, sem lahko težke trenutke, ki so nekoč predstavljali zame močne sprožilce, sprejela lahkotno in z modrostjo. Končno sem imela znanje, kako pomagati sebi in svojemu otroku. Končno sem bila sama tista, ki sem nadzirala, kako bom v težkih trenutkih in kako se bom odzvala. Končno sem se osvobodila vgrajenih vzorcev in programiranih prepričanj, zaradi katerih sem včasih nerazumno reagirala.  
 
To je bila moja pot do svobode. 

KONTAKT
Vas zanima več, kontaktirajte me!
Tamara Teršič  tamara@odsev.si  Tel : +386 40 840 227

send