Vzgoja brez boja:

Moje življenje se je postavilo na glavo, ko se nama je s partnerjem pridružila prva hčerka. Do tedaj uspešno in stabilno življenje, se je zamajalo ob hčerkini zahtevnosti, vztrajnosti in odločnosti. Svojo močno voljo je pokazala že kot dojenček, ko se je na vso silo hotela strgati iz lupinice, dokler ni bila vsa zaripla.

Večja kot je postajala, bolj je uveljavljala svojo voljo. Vztrajno. Nepopustljivo. Včasih sem se počutila kot na bojišču. Označila sem jo za trmasto in nemogočo. Kot močnovoljna oseba tudi sama, sem skušala uveljaviti svoje. Toda bolj kot sem jo skušala nadzorovati, bolj se je upirala in še bolj vztrajno pritiskala na moje gumbe.

S hčerko sva se znašli v nehvaležnem začaranem krogu bojev za premoč. Jutranji odhodi, oblačenje, prehranjevanje… je samo nekaj stvari, kjer sva se kar naprej zatikali.

Globoko v sebi pa sem čutila, da obstaja druga pot. Pot povezanosti in zaupanja. Začela sem raziskovati, brati, se izobraževati in delati na sebi. Poiskala sem si podporo. Bila sem trdno odločena, da bom preobrazila svoje avtomatske reakcije in hčerko osvobodila svoje čustvene prtljage. Da bom postala mama, ki zmore pogledat v ogledalo, ki mi ga nastavlja hči in sprejeti to kot darilo, ki mi omogoča rast in razvoj.

Počasi sem začela razumeti svojo močnovoljno hči. Končno sem imela znanje, kako pomagati sebi in svojemu otroku. In končno sem bila sama tista, ki sem nadzirala, kako se bom odzvala.v težkih trenutkih. VSE se je spremenilo. S hčerko sva ponovno vzpostavili globoko povezanost. Konflikti in kaos so se spremenili v sodelovanje in harmonijo. V naš dom se je ponovno naselila lahkotnost in veselje.

Moja lastna izkušnja me je vodila na pot mnogih izobraževanj v želji, da pomagam staršem otrok z močno voljo ustvariti povezano in umirjeno družinsko življenje.